[dob]
> [oQI23IDCN0948R]
> > [minuteman]
> > > [mataj]
> > > > [macon]
> > > > Vse druge države v Evropi so se šle odpor brez revolucije, zato ne lapaj, da je bila revolucija nujnost. Ni bila. Revolucija je bila zločin in sranje,
> > >
> > > Ti ne lapaj. Zločin je bila svetovna vojna in okupacija. Vse ostalo je so samo posledice, v eni državi take, v drugi drugačne.
> >
> > Zločin je bilo oboje, politkomisralček in okupacija IN revolucija. A v svojem klumpu, ki ga pošiljaš ubogim švabom v popoldanski službi, ne uporabljaš AND operatorja?
> >
> > Revolucija ni nastala kot posledica okupacije, ampak kot posledica cedenja slin komunajzarskih pezdetov po oblasti, ki so izredne razmere izrabili za svoj teror in klanje.
>
> Vcasih sem mislil, da komunista determinira pokvarjen OR glup (inkulzivno), danes pa vem, da brez AND ne more biti govora o pravem komunistu.

Nasilnost v posamezniku ne išče vzrokov za lastno agresivnost, preprosto, zunaj sebe poišče točno določeno opravičilo za svojo nasilnost, ki se ponudi in ustreza psihološkemu profilu.

Zato skupine ljudi tudi privzamejo ustrezno ideologijo ali vero, ker zanje vedo, da jim bodo do popolnosti ustrezale. Vse so že drugi pripravili, in zdaj so mu jo ponudili, s tem za izgovore za njegovo agresivnost.

Na vprašanje zakaj sprejema ravno to in ne kake druge ideologije/vere, bi mirno lahko odgovoril: zato, ker je bila tam in je čakala name, v njej se najdem, napisana mi je na kožo, osmišlja me prav takšnega kot sem.

Seveda, če bi takšen človek ril po sebi in tam našel prave vzroke svoje nasilnosti, bi našel tudi odgovor na to, kdo so njegovi resnični sovražniki. Tako pa raje pšrenaša svojo nesrečo in vzrok zanjo na nekoga, ki ga sploh nikdar ni videl in ki mu ničesar ni storil.

Zato se mu tudi ne zdi pomembno, da za njegovo norost plačujejo generacije ljudi, ki so se znašli na poti njegovega maščevanja. Slovenijo ne zanima to, da ima med svojimi najbolj čaščenimi, zaslužnimi, spoštovanimi ljudmi takšne, ki so naročniki umorov.

Ti zdaj velespoštovani ljudje so svoje čase naročili izvedbo umorov ljudi, ki nam niso ničesar storili. V našem imenu!

Nas to, tako je videti, ne moti. Moti nas, če kdo to izpostavi.
Za primer lahko vidimo, da se gredo naši najvišji državni predstavniki priklanjat žrtvam Srebrenice pred kamere tujih novinarjev, da pa je brskanje za naročniki povsem enakih zločinov na ozemlju Slovenije prepovedano, ker jih njihovo ideološko prepričanje opravičuje. Svoj položaj in družbeno moč namreč črpajo iz strahu prebivalstva pred tem, da bi se to utegnilo ponoviti.

Zato gredo celo tako daleč, da nas celo prepričujejo, da se ne spomnijo. Ali kot je komentator v Delu lepo zapisal: Saj je kučan večkrat povedal, da s tem ni imel nič, kaj torej še hočete!?

Benefit of doubt, torej!

Težava nastane takrat, ko moram z nekom na kavo, pa ga pri tem na skrivaj opazujem ter si mislim, bogve, če je kaj vedel o tem. Bogve, če je naročal umore, skrival arhive in jih uničeval in če zdaj snuje nekaj podobnega. Zakaj bi sploh šel na kavo s takim? Zakaj bi toleriral njega na pomembnem položaju v državi, kjer se ljudje delijo na zagovornike umorov, na one, "ki nič ne vedo", ki "se ne spomnijo", ki zapirajo arhive, kolikor jih niso uničili, na one, ki jim je "useglih", na tiste, ki bi radi mir pred zgodovino, itd. itd. - vse možne kombinacije sprenevedanja, le nosilcev jasne misli in stališča o tem, kaj je zločin kaj pa sprenevedanje še ni. Vsaj ne dovolj, v številu, ki bi kaj pomenilo.

Razen, če morda sam ne računam s tem, da se bo okrog njega zaradi splošnega strahu ustvaril prazen prostor, kamor si nihče ne upa, in bom še sam imel kaj od tega. Večina sicer ne bo imela nič od tega, pravzaprav bo otrpnila in raje plačevala "najemnino za svoj strah", kot pa da se znajde s krampom v tilniku, če že pride do tega.
Morda pa se to sploh ne bo zgodilo. Še en benefit of doubt, torej pravica do dvoma!

Včasih gledam na televiziji, ko se znanstveniki pogovarjajo o živalih v ujetništvu. Nekako se živali v ujetništvu izogibajo razmnoževanju in znanstveniki bi radi videli, da bi se tudi v ujetništvu razmnoževale. Na svobodi, ko niso za rešetkami, se raje razmnožujejo, predvidevam, da takrat tudi raje živijo.

Če nam nek cepec po mikrofonu govori o "tisočletnih sanjah naroda" in o tem, kako smo zdaj svobodni, medtem ko nam je ves čas zgradil le svojo miselno kletko z rešetkami, se moramo vprašati, zakaj vse okrog nas umira in nazaduje. Zakaj ne brsti, se razvija, raste, dehti... Najbrž si misli, da smo pizde nehvaležne, ker ne znamo ceniti njegovih naporov, da nas je zadolžil čez glavo, nam priskrbel identiteto, zdaj se pa niti razmnožujemo ne več, kot bi on od nas pričakoval.

Mora biti res že zelo zelo žalosten.