Politika je pač vedno samo realnost možnega, tudi nategovanja vseh in vsakogar. Jajca eni imajo in drugi nimajo. Problem je v sposobnosti, v dometu le teh. Tu pa smo prišli povsem na dno. Sami klopotci, ki izpadejo največji lumpi. To ni niti več kokošnjak, ampak hiralnica, čakanje sprijaznjenih z usodo na končni udarec. Potrebna bi bila že evtanazija, lahko v obliki trojke. Vsaj ostali preživeli bi potem imeli neke možnosti, morda bi se pojavil kdo, ki zmore.

[Mleben]
Politika je pač vedno samo realnost možnega, tudi nategovanja vseh in vsakogar. Jajca eni imajo in drugi nimajo. Problem je v sposobnosti, v dometu le teh. Tu pa smo prišli povsem na dno. Sami klopotci, ki izpadejo največji lumpi. To ni niti več kokošnjak, ampak hiralnica, čakanje sprijaznjenih z usodo na končni udarec. Potrebna bi bila že evtanazija, lahko v obliki trojke. Vsaj ostali preživeli bi potem imeli neke možnosti, morda bi se pojavil kdo, ki zmore.

Pojavil kdo, ki zmore?

Kolega, stvar je enostavna: tisti, ki smo izstopali od otroštva dalje, so nam sekali glave - vrstniki, učitelji, celotna družba. Nas hvalili za sposobnost, se nas hkrati bali kot hudič križa. Nekateri so v tujini, nekateri delamo visoko strokovna dela v podjetjih v tuji lasti, ki niso perle, a proti slovenskim neprimerljivo normalnejša (predvsem v smislu, da znanje in rezultat dela celo nekaj pomenita, čeprav imaš tudi tu dovolj politike in komolčanja). Ne vem, če bom kdaj direktor katerekoli firme, če je ne bom sam ustanovil. Mi je pač več do rezultatov, kot do politike. Takšnih nas je na tisoče, nisem neka hebena izjema.

In zakaj ne gremo v politiko? Poleg osebne nenaklonjenosti?

Sekanje glav. Pa ne s strani sposobne konkurence, temveč nesposobnih, parazitskih prisvajalskih plenilcev, ki združeni posekajo vseh nas več tisoč.

Da ne omenim, da radi izstopamo in se ne radi grupiramo v neke večje skupine, kjer se popolnoma izgubimo in ne moremo dati presežnega prispevka. Hebiga, nismo popolni, taki smo.

Mnogo nas je vmes poleg vsega gorja prestopilo na drugo, temno stran. Sposobni, a s popolnoma pokvarjenim kompasom vrednot - kraja, denar, avti, prestiž, to so pomembne stvari, ko jebe višje cilje. Fokus na te oslarije ves ta potencial omeji in ga krni.

Evo zakaj v stanju, v katerem smo, nihče, ki "bi zmogel" ne "bo prišel". Nimamo jebenih šans. Poizkušamo pač preživeti v jebeni kulturi jebene družbe, ki živi v strupeni kombinaciji kompleksa večvrednosti in hkrati manjvrednosti in ki se boji sposobnosti in dobrobiti vseh nad dobrobitjo nekaterih (= interesnih skupin).

Samo popoln zlom naroda, kulture, (kvazi) vrednot lahko spravi Slovence na pozitivno pot razvoja. Trojka bi mora bil en tak manjši šok, čeprav realno gledano potrebujemo stečaj. Popolni. Razlastitev vseh in vsega, kar gre, do golega in do bosega. Tujega upravitelja, četudi nas bo molzel do zadnje kaplje krvi.

Ne vem, če se bo takrat začela vzpostavljati družba, ki temelji na uspešnosti in učinkovitosti, ne pa na iznajdljivosti (v negativnem smislu), vsekakor pa brez takega scenarija ni realno, da zamenjamo temelje, na katerih stojimo.

Pa lepe praznike vsem v tej kurčevi vukojebini, vsaj v krogu družine imam uteho, da še ni vse v popolnoma zavoženem kurcu.