Vsak dober prevajalec ve, da moraš do potankosti najprej (po)znati svoj jezik, nato šele tujega. Dober prevod lahko včasih povsem doseže izvirnik, ali se celo zdi, da ga preseže. Nemalokrat je vrhunski prevod že povsem na ravni polnokrvnega avtorskega dela; v mislih imam npr. prevajalski kapaciteti Otona Župančiča(Shakespeare, Anatole France) in Branka Madžareviča (Rabelais).

Jezik je pisunovo osnovno orodje. Misliš, da bi spustili k delu vodovodarja, ki ne bi vedel, kako se uporabljajo rorcange ali šraufštok? Ali pa zidarja, ki ne bi znal vrteti kele in fangla? Niti lotiti se mu ne bi pustili! - Kdor ne obvlada svojega osnovnega orodja, pri nekem delu nima kaj iskati. Pika. Ali pa velja za mazača, pocarja in bleferja (danes se temu reče le še - grrrrr! - "šalabajzar/-er").

Ja, kolektivna odgovornost je prekletstvo, ostanek prejšnje miselnosti, s katero nas še vedno buzerirajo. Razbohotena je predvsem v varnem zavetju javnega sektorja. V realnem se kariera hitro neha, kajti kdor ne obvlada, dela škodo, ki se meri v zelo otipljivih evrih!

Dragi prijatelj, tako sva zašpilila najino klobaso, kjer sva začela, in s tem te pozdravljam,

Tasilo

(Moram se ti še opravičiti za tipkopisne napake v prejšnjem komentarju in hvala, ker si jih dobrohotno spregledal. - Vse tokratne fremd popačenke so pa "za začimbo".)