Meni sploh ni jasno, zakaj se ekonomisti in še bolj politiki oklepajo ene tako banalne cifre kot je BDP. Že avtor sam navaja, da je pri državnih poslih "dodana vrednost" BDP-ja poraba, ne učinek. Če torej dam javnemu uslužbencu dodatek 10€ k plači samo za to, da si bo zjutraj zavezal vezalke, sem s tem dvignil BDP. Sem.

Potrebno je meriti dodano vrednost. Ta prinaša dobičke, deli plače, odplačuje kredite. V gospodarstvu to sploh ni problem, dodano vrednost v vsaki firmi se da dokaj natančno izračunati že iz računovodskih izkazov. Pri javnih službah in še posebej pri javni upravi pa je zamegljeno. A ni treba, da je tako.

Potrebno je samo najti neko referenčno točko, ki služi kot orientir. Npr. koliko neka storitev javne uprave stane pri nas in jo primerjati s ceno v državah s podobno strukturo in standardom. In storiti nekaj, da bo pri nas cenejša. Za to pa je potrebna nova metodologija vrednotenja in nadzora.

Seveda bodo nastajali upori proti takemu zviševanju dodane vrednosti oz. stroškom storitev, a to bi bil močan argument, zakaj je nekje treba zmanjšati stroške in povečati dodano vrednost.

Situacija zdaj: nihče v resnici ne ve, koliko dodane vrednosti prinaša nek urad ali uradnik. Nihče ne more povedati, ali se je učinkovitost povečala ali zmanjšala in ali je s tem bolje ali slabše. Zato je vsako pogajanje (prepucavanje) s sindikati javnega sredstva samo kupčkanje in medijska farsa (ofenziva).

Situacija kasneje: s številskimi podatki, ki dokaj realno ocenijo dodano vrednost, bi sindikati lahko tvorno doprinesli k temu, da bi bili državljani z državo bolj zadovoljni. Povišal bi se jim ugled, ker bi namesto s pozicije moči nastopali argumentirano. Imeli bi metodologijo izboljšav, merjenja, primerjav, ki bi bolje prikazala "izkoristek" denarja, namenjenega porabi v javnem sektorju, in olajšala odločanje o ukrepih izboljšav.

Pa zakaj to pišem, saj tisti, ki bi to morali vedeti, itak vejo. A očitno jim je lažje vztrajati pri starem, kot spremeniti na bolje.