In sedaj nam bo Klemenčič solil pamet kako naj razmišljamo. Tepec še ni ozavestil, da ne živimo več v enoumju. Spelje se naj čimprej, ker naredil kaj koristega ni nič.

Ko zakonski par Klemenčič-Zidar novinarji dobimo s prsti v marmeladi, smo deležni vse mogočih izgovorov in diskreditacij.

V Demokraciji smo že januarja 2013 pisali, da je Nina Zidar Klemenčič novembra 2011 skupaj z Janijem Soršakom, odvetnikom in nekdanjim direktorjem Urada za varstvo konkurence, kjer je bil včasih zaposlen tudi Goran Klemenčič, po nekaterih podatkih pa tudi kandidatom za ministra iz vrst Državljanske liste, ustanovila podjetje Imobilia Plus. V teh dneh pa je časnik Dnevnik ugotovil, da Goran Klemenčič kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije tega podjetja ni uvrstil na seznam podjetij, za katerega veljajo omejitve poslovanja. Ta seznam je v domeni Komisije za preprečevanje korupcije.







Izgovori, da kot šef KPK ni vedel



Po tem razkritju je Klemenčič zapisal, »da za omenjeno podjetje ni vedel, dokler o njem januarja letos ni pisala Demokracija. Po tistem pa mu je soproga pojasnila, da je bilo podjetje ustanovljeno z namero nakupa poslovnih prostorov, vendar projekt ni bil nikoli realiziran«. Po njegovem s podjetjem tudi ni ničesar prikrival, »navedbe Dnevnika in pred tem Demokracije o prikrivanju pa so zato po njegovem neresnične in lažne«. Zelo hitro se je odzvala tudi Nina Zidar Klemenčič in pred kamerami ponovila moževe besede ter kazala izpise bilanc, iz katerih je razvidno, da podjetje res ni poslovalo. Zidar-Klemenčičeva je šla še korak dlje in Demokracijo označila kot glasilo stranke SDS. Mimogrede, v časih, ko se je vzpenjala po lestvici, so v naše poštne predale pogosto »uletela« sporočila za javnost iz njene odvetniške pisarne.



Klemenčiča ne govorita resnice in zavajata



Kaj točno je narobe pisala Demokracija, kar je Klemenčič v izjavi za javnost, katere povzetek so objavili na spletnih straneh Slovenske tiskovne agencije, vrli predsednik Komisije za preprečevanje korupcije ni pojasnil. Pisali smo le tem, da je njegova soproga Nina Zidar Klemenčič solastnica podjetja, kar je bilo tudi res, Klemenčič pa tega ni nikjer navedel. To, kar so ugotovili novinarji Dnevnika, da tega podjetja Klemenčič ni uvrstil na seznam podjetij, za katere velja omejitev poslovanja, pa je tudi res. S tem je tudi kršil krovni zakon lastne komisije. Ali tako, kot so to zapisali v Dnevniku, če ne bi vedel za podjetje svoje soproge, bi moral Klemenčič to pojasnilo upoštevati tudi pri osebah, ki bi to zatrjevale v postopkih pred komisijo. Tam seveda, po sistemu, kar velja zame, ne velja tudi za druge, ni bil pripravljen na tovrstna izgovarjanja. Tudi to, ali neko podjetje posluje ali ne (ustvarja dohodke ali ne), za Komisijo za preprečevanje korupcije ni pomembno in nima z omenjenim seznamom prav nobene zveze. To je stvar Davčnega urada RS in ne Komisije za preprečevanje korupcije. To tudi ni njen namen in ne namen tega seznama.



Soproga ni vedela niti, da hiša ni ocenjena



Goran Klemenčič kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije torej znova zavaja, kar pa ni nič novega. Podobnih zavajanj in izgovarjanj smo bili tako mediji kot javnost deležni tudi v začetku tega leta, ko je Zidar-Klemenčičeva domnevno sploh nista vedela, da hiša v katastrski občini Prevoje, kjer prebivata, ni bila vpisana v evidence Geodetske uprave RS, posledično pa niti ne ocenjena. Ko smo novinarji Nino Zidar Klemenčič na to opozorili, je dejala, da je pozabila, spregledala in bo to uredila. Nadalje je Goran Klemenčič v evidencah o lastnem premoženju, objavljenih na spletni strani komisije, ki jo vodi, napisal, da je »lastnik polovice družinske hiše na naslovu, kjer zakonca prebivata«. To seveda ni bilo res, kar smo novinarji dokazali tudi z vpogledom v zemljiško knjigo. Kot lastnica je bila vpisana zgolj in samo Nina Zidar Klemenčič. Po tem razkritju je Goran Klemenčič hitel pripovedovati, »da je kot lastnica nepremičnine v zemljiško knjigo vpisana žena, ker je najela hipotekarni kredit, hiša pa da je po zakonu skupna lastnina do polovice obeh zakoncev ne glede na vpis v zemljiško knjigo«. Tudi to ni res. Nobenega zakona v Sloveniji ni, kjer bi bilo zapisano, da je skupno premoženje zakoncev samodejno v polovični lasti obeh. Če bi bilo temu tako, bi bilo na slovenskih sodiščih bistveno manj sodnih sporov. Dejansko je tako, da je zelo pomembno, na koga je v zemljiški knjigi napisana posamezna nepremičnina. Klemenčič je torej tudi pri lastništvu hiše zavajal.



Kaj pa posojila in poroštva, čigavo je pa to?



Naslednje vprašanje, ki nikoli doslej ni bilo pojasnjeno, pa je tudi vprašanje posojil in poroštev oziroma okoliščina, ki vzbuja sum v integriteto Gorana Klemenčiča. Iz javnih evidenc je namreč razvidno (tako smo pisali januarja letos), da sta na nepremičnini (hiši), ki jo navaja Goran Klemenčič, vpisani dve hipoteki. Dne 29. oktobra 2007 je bila vpisana hipoteka v višini 170.000 evrov pri Novi Kreditni banki Maribor (NKBM) in dne 4. maja 2010 hipoteka v višini 25.000 evrov, prav tako pri NKBM. Goran Klemenčič pa je v svojem premoženjskem stanju navedel, da je kreditojemalec v višini 30.000 evrov in porok v višini 30.000 evrov. Ob predpostavki skupne navedene višine 60.000 evrov kreditnih obveznosti se je tako postavilo vprašanje virov financiranja v višini preostalih 135.000 evrov hipotekarnih kreditov in način odplačevanja teh. Klemenčič je namreč v svojem poročilu navedel, da nima nobenih prihrankov.



Zatajil dve ženini podjetji



Januarja letos smo še poročali, da je Goran Klemenčič v poročilu o svojem premoženjskem stanju na spletni strani komisije zamolčal tudi podatek, da je bila Nina Zidar Klemenčič v času od 9. marca 2007 do 21. marca 2011 solastnica podjetja Intermedius, kjer je imela 24-odstotni delež (ob Božidarju Diminiku, Tinetu Kračunu in podjetju Skladovnica kreativne industrije). Opozorili smo še, da Klemenčič ni navedel niti tega, da je žena Nina Zidar Klemenčič 50-odstotna lastnica nepremičninskega podjetja Imobilia, drugi solastnik pa je Jani Soršak. »Iz navedenega torej sledi, da je največji vir korupcije prav v tako imenovani protikorupcijski komisiji, ki jo vodi Goran Klemenčič, največje tveganje za korupcijo pa je prav on sam,« smo navedli, danes pa se ta domnevna dodatno zgolj še potrjuje.