Bratuškova problem javnega sektorja ni rešila, tam je še vedno preveč ljudi, ki jim v glavi cveti socializem. Glavni tipi zaposlenih v javnem sektorju:
Prvi. Določen del preveč zaposlenih čaka upokojitev; načeloma jim manjka še nekaj let in pogosteje gledajo na koledar kot na uro. Pravzaprav se niti nočejo upokojiti, ker jim je lepše v službi kot doma.
Drugi: Hodijo na delo in ne delajo veliko.
Tretji. So politično zaposleni – zaposlili so ga politični prijatelji in seveda ga niso dali na najnižje delovno mesto. Če je znan politik, je zagotovo direktor, če pa je samo sorodnik ali prijatelj od političnih zvez, pa pade v srednji nivo upravljanja. Eni so le fiktivno zaposleni, drugi, ki niso sposobni za svoje delo so pravi birokrati, kradejo čas sebi in drugim.
Četrti. So pravi škodljivci, ki zadušijo delo vseh podrejenih in so pravi stebri neumnega, zbirokratiziranega dela, glavni zaviralci ustvarjalnosti, ki jim je tuja in se je nagonsko bojijo.
Peti. Okoli javnega sektorja pa se sprede mreža svetovalcev, zunanjih izvajalcev in podizvajalcev, kar je normalno, javni sektor ne more plavati v vakuumu. Tu pa smo prišli v območje velikih denarjev in politiki po vsem svetu poskušajo prek sebi ljubih podjetij v ta zunanji obroč poriniti svoje grofe Drakule. Socialistična posebnost je le v tem, da je politični blagoslov dostikrat edini kriterij za sprejem v to elitno družbo, v slogu, četudi ne zna ničesar, za svetovalca bo dober, veliko takšnih "svetovalcev" je redno zaposlenih v javnem sektorju, železnici, Darsu, elektropodjetij, komunalah...
Ideja za tipologijo in več stavkov je povzetih iz lepo berljivega članka Mihe Mazzinija objavljenega na: www.siol.net/priloge...senik.aspx