[Miran77]
Nima smisla odkrivat tople vode, Slovenija je zafurana zgodba.

Ampak nekaj lahko vemo: tisti, ki so že pred 70 leti predvideli takšen razplet in so bili pripravljeni dati tudi svoje življenje za to, da bi ga preprečili, so bili slovenski domobranci. Edini, ki so to ubogo deželo na edini možen način želeli ubraniti pred komunističnim zlom, ki je kasneje uničilo in pohabilo cele generacije, so bili slovenski domobranci. Imeli so srce, imeli so korajžo, imeli so vero, da delajo pravično stvar. In zgodbe tistih, ki so preživeli, dokazujejo, da so bili pravi ljudje, da so imeli srce in glavo na mestu.

BTW: tudi Lojze Kovačič, avtor romana Prišleki (o katerem skoraj 30 let po izzidu razpreda Štajnbuh in s tem dokazuje, kako globoka je njegova nerazgledanost o slovenski zgodovini), je v svojih najstniških letih želel vstopiti med domobrance, ne med partizane. Marsikak časten in inteligenten človek je storil tako.

Zame so domobranci heroji. Leto 1945 pa za Slovenijo ni leto osvoboditve, temveč leto zasužnjenja, leto, ko je ta dežela izgubila svoje najboljše sinove in hčere. Ljudi, ki so jih prasci komunistični hoteli za vedno izbrisati iz našega spomina, kot da niso nikoli obstajali. Toda obstajali so, in še danes obstajajo. Živijo. Uspešni so. Dobri ljudje so. In tudi tisti njihovi tovariši, ki so bili zverinsko umorjeni s strani ponorelih titoistov, živijo v našem spominu. Nihče jih ne more iztrgati od tam. In dokler živi spomin nanje, obstaja upanje, da bo tudi naša dežela nekoč drugačna, svobodna. Njihova žrtev ni bila zaman. Vstali bodo, skozi nas.

... čuj, kaj ti si mogoče z onim Jezusom kaj v žlahti ? ... khmm, samo vprašam ...

P.S.: toti sl.wikipedia.org/wik...reti%C4%8D možakar je iz vasi, ki je bila od prve do zadnje hiše partizanska ...