"De mortuis nihil nisi bene". To so rekli Rimljani. Mišljeno je bilo takoj po njegovi smrti. Takrat moramo pozabiti pokojnikove napake in podčrtati samo tisto, kar je naredil pozitivnega, dobrega. Slovenci smo se tega pravila ob smrti predsednika Drnovška držali skoraj dobesedno. Lepo in prav!

Ko pa je govora o spomenikih in poimenovanju ulic in podobnega, se moramo držati nekega drugega pravila: "Zanamcem težka odločitev". Spomenike se postavlja za osebnostim iz preteklosti, preteklost pa ni včeraj, ampak nekaj časa tega. Skratka: spomenike se postavlja ljudem, ki so ostali v zgodovini nekega naroda. Ali bo predsednik Drnovšek ostal v naši? Verjetno, vendar priseči danes ne more nihče. To bi bilo prehitevanje. Pustimo zanamcem to odločitev. Če bo zgodovinopisje čez 30 ali 40 let imelo pozitivno sliko o predsedniku Drnovšku, mu bodo naši sinovi ali vnuki takrat postavili spomenike. Drugače bo odšel tja, kamor bo odšla večina nas: v pozabo.

Postavljati danes spomenik umrlemu včeraj, je na nek način postavljanje spomenika samim sebi. Saj je bil Drnovšek odraz nas samih. (Ne pozabimo: vsaka vlada je odraz volivcev, ki so jo izbrali, ali: vsak narod ima vladarje, ki si jih zasluži.) S tem pa ne bi bili kaj boljši od tistih, ki so nam vladali še 20 let od tega, ki so si zelo radi postavljali spomenike sami.

Z vsem tem nisem želel prav nič zmanjšati veličine predsednika Drnovška, ampak postaviti stvari na pravo mesto. Konec koncev moramo tudi spoštovati voljo njegovih najožjih sorodnikov.