"Idealiste pa takšno delovanje spravlja ob pamet in jim jemlje voljo do dela. Če so hkrati dovolj sposobni, da si lahko najdejo kakšno drugo, manj osovraženo delo, bodo politiko zapustili ob prvi pravi priložnosti."

Zaradi tega vedenja in tudi na osnovi bridkih družinsko-sorodstvenih izkušenj večih generacij, v strankarsko politiko nikoli niti vstopil nisem, čeprav so bila povpraševanja in mamljive ponudbe, obljube,..

Bom še malo pokomentiral politično kulturo in stanje v družbi:
Značilna je interesna familiarnost, berlusconizacija, nadaljnja rast neodvisnih placebo list in jesenskih strankarskih micelijev, obrobnost in beg sposobnih s scene, ter spremljajoč padec volilne udeležbe.

- POLITIČNI DISKURZ (KOMUNIKACIJA) JE NEPREGLEDEN. Predvsem od zrelosti volivk/-cev in stanja v osrednjih medijih je odvisno, ali se bodo uveljavili strokovni (politični) kriteriji, ali pa bodo ti ostali politikantski. Poznamo model navideznega kritika, uveljavljeni so lažni neodvisni kandidati (politiki), liste in "nove" stranke, produkti zavajanja, kapitalskih, sorodstvenih, društvenih in drugih povezav. Mnogi ne premorejo niti najbolj elementarne, osnovne politične poštenosti: jasno pokazati, kdo in kaj so. Številni so izšli iz znanih strankarskih okolij in delujejo na škodo korektnih posameznikov in konkurenčnih, profiliranih strank z zaokroženim programom. Vse z enim samim osrednjim ciljem: zadržati oz. pridobiti oblast za vsako ceno.

- VSESPLOŠNI POPULIZEM IN EKONOMIZEM v politiki, kulturi, športu, poslu,.., povzročata razkroj etike in načel, kar tudi marginalizira in odvrača nadarjene in značajne ljudi. Posledica desetletij negativne kadrovske selekcije in razširjenega oportunizma je izguba zaupanja in padec udeležbe na volitvah. Recesija je samo dodatno razgalila slabosti in pospešila bolj ali manj latentno prisotne procese razkroja družbenih anomalij.

Več kot dovolj razlogov za resno zaskrbljenost.