Kdo bi si mislil. Zanima je tudi misel Dr. Vojka Flisa o smehu iz zadrege in kot sredstvu za odganjanje tesnobe.
www.7dni.com/v1/defa...id=5819893

Evolucijski psihologi so se stvari lotili iz drugega zornega kota. Zanimalo jih je, zakaj se v polni gledališki dvorani obiskovalci v množici smejijo rečem, ki se jim na samem nikoli ne bi. Zastavili so si vprašanje, ali je za ugodje, ki ga povzroča smeh, resnično potreben in nujen miselni proces razumevanja domnevne duhovitosti. Domnevali so, da se lahko v družbi smejimo kar tako, pač zaradi tega, ker se smejijo tudi drugi. Za to vrsto smeha razumevanje duhovitosti ni potrebno. Z nizom domiselnih poskusov v laboratoriju in v resničnem gledališču, kjer so merili različne telesne odzive gledalcev med predstavo, so skušali ugotoviti, ali je ugodje, ki ga povzroča smeh, povezano z miselnimi procesi v glavi ali pa je povezano s telesnim odzivom. Ugotovili so, da ugodje povzroča sam telesni akt smejanja. Za doseganje tega ni bilo potrebno nikakršno razumevanje komičnosti, humorja ali duhovitosti v vicu.