Pa še ena anekdota s terena o Pohorskem bataljonu. Poznajo jo vsi domačini, ampak je bila v prejšnjem sistemu "za pet let resta", pa so še danes kar malo previdni komu jo zaupajo.

Pohorski bataljon, po katerega poteh te dni navdušeno lazijo paleokomunajzarji, je bil v osnovi privatna zadeva familije Šarh. Šarhi so bili v jedru cele ekipe, brez njih Pohorski bataljon sploh ni obstajal. Šarhi pa so bili narodnozavedni kmetje, nikoli komunajzarji.

Ljubljanski komunajzarji in njihova marionetna OF so tako nekega dne slišali, da tam nekje na Pohorju neki kmetje bijejo samostojno bitko proti Švabom, popolnoma neodvisno od direktiv Partije. Ker so ljubljanski komunajzarji že od vsega začetka sami sebi dodelili pravico, da so drugim kratili pravico do samostojnega boja proti okupatorju izven OF, so bili nemalo besni. Z vso svojo brezprizivno avtoriteto so odločili, da se mora tudi Pohorski bataljon vključiti v OF in se podrediti vrhovni komunajzarski komandi. V ta namen so poslali na Pohorje svojega politkomisarja/špiclja/ovaduha/informerja/udbovca , da neposlušne pohorske kmete poduči, kdo ima ekskluzivno pravico do boja proti Švabom.

Kot je bilo za pričakovati, Pohorci tega nezaželenega ljubljanskega komi pritepenca niso ravno lepo gledali. Še manj so bili navdušeni nad njegovimi prismojenimi idejami o boju proti okupatorju pod vodstvom slavne Komunajzarske Partije. To make it short: Pohorci so prežvečili ubogega komunajzarčka in ga promptno izpljunili iz svoje srede. S komunizmom niso hoteli imeti opravka.

Ubogi užaljeni ljubljanski komunajzarček je potem preko svojih povezav naznanil Švabom natančni položaj postojanke Pohorskega bataljona. Švabi so pripravili terminatorsko akcijo, Pohorski bataljon je bil pobit do zadnjega.

Po vojni pa so si komunajzarji, v pomanjkanju lastnih herojskih zgodb, brez kakršnihkoli zadržkov prisvojili resnično herojsko zgodbo popolnoma nekomunističnega Pohorskega bataljona. Katerega uničenje so zakrivili sami.

Saj pravim, tale je bila v prejšnjem režimu vsaj "za pet let resta". Ampak mnogi starejši Pohorci jo še vedno znajo povedat zelo doživeto in iskreno.

[Miran77]
Pa še ena anekdota s terena o Pohorskem bataljonu. Poznajo jo vsi domačini, ampak je bila v prejšnjem sistemu "za pet let resta", pa so še danes kar malo previdni komu jo zaupajo.

Pohorski bataljon, po katerega poteh te dni navdušeno lazijo paleokomunajzarji, je bil v osnovi privatna zadeva familije Šarh. Šarhi so bili v jedru cele ekipe, brez njih Pohorski bataljon sploh ni obstajal. Šarhi pa so bili narodnozavedni kmetje, nikoli komunajzarji.

Ljubljanski komunajzarji in njihova marionetna OF so tako nekega dne slišali, da tam nekje na Pohorju neki kmetje bijejo samostojno bitko proti Švabom, popolnoma neodvisno od direktiv Partije. Ker so ljubljanski komunajzarji že od vsega začetka sami sebi dodelili pravico, da so drugim kratili pravico do samostojnega boja proti okupatorju izven OF, so bili nemalo besni. Z vso svojo brezprizivno avtoriteto so odločili, da se mora tudi Pohorski bataljon vključiti v OF in se podrediti vrhovni komunajzarski komandi. V ta namen so poslali na Pohorje svojega politkomisarja/špiclja/ovaduha/informerja/udbovca , da neposlušne pohorske kmete poduči, kdo ima ekskluzivno pravico do boja proti Švabom.

Kot je bilo za pričakovati, Pohorci tega nezaželenega ljubljanskega komi pritepenca niso ravno lepo gledali. Še manj so bili navdušeni nad njegovimi prismojenimi idejami o boju proti okupatorju pod vodstvom slavne Komunajzarske Partije. To make it short: Pohorci so prežvečili ubogega komunajzarčka in ga promptno izpljunili iz svoje srede. S komunizmom niso hoteli imeti opravka.

Ubogi užaljeni ljubljanski komunajzarček je potem preko svojih povezav naznanil Švabom natančni položaj postojanke Pohorskega bataljona. Švabi so pripravili terminatorsko akcijo, Pohorski bataljon je bil pobit do zadnjega.

Po vojni pa so si komunajzarji, v pomanjkanju lastnih herojskih zgodb, brez kakršnihkoli zadržkov prisvojili resnično herojsko zgodbo popolnoma nekomunističnega Pohorskega bataljona. Katerega uničenje so zakrivili sami.

Saj pravim, tale je bila v prejšnjem režimu vsaj "za pet let resta". Ampak mnogi starejši Pohorci jo še vedno znajo povedat zelo doživeto in iskreno.

Zanimivo, da je takih zgodb veliko, vendar Slovenci so premalo pozorni, kdo je dejansko njihov sovražnik..............premalo se zavedajo, da izgubljajo dostojanstvo in vso oblast na svoji slovenski zemlji...........

Pred kratkim sem bila na pogrebu nekega bivšega partizana - 17 let mu je bilo, ko so ga mobilizirali. Poznali smo njegovo zgodbo, zato smo na pogrebni slovesnosti gledali v tla, ko smo poslušali govor predstavnice "združenja za vrednote NOB". Žal vsi niso vedeli, da je nakladala. Vse v stilu prejšnjega režima. Res, takih zgodb je veliko, samo naša mladina jih ne pozna.

Zgodba drži, moja mama se spomni, ko so se politkomisarji pri njenem očetu pogovarjali o izdaji, naj povem še da so kooperanti, ki so delali za Nemce, za izvedbo takih akcij bili nagrajeni od jugoslovanskih komunistov z visokimi položaji po vojni!!!!!

..in zakaj ne do konca ? Danes pa, vsaj upam, to ni za pet let.
Po Pohorju se je v tem času potikal naš heroj Stane !