Privatizacija v Sloveniji ni tako enostavna, saj glede na pomanjkanje sredstev v državi pomeni razprodajo premoženja. Ni res, da privatno podjetje nujno dela bolje kot državno. To je odvisno predvsem od menagiranja tega podjetja. V kolikor pa politika v taka podjetja nastavlja poslušne ljudi so ti po pravilu slabi managerji, saj morajo služiti trenutni politični oblasti, vmes pa izmaknejo še kaj zase. Lep primer je Luka KOper, kjer se je pod direktorovanjem gospoda Časarja pokazala vsa beda vtikovanja politike v gospodarstvo. Iz 200 milijonov plusa pred njegovim direktorovanjem, je zdrsnila Luka na 200 milijonov minusa, Interevropa z Lovšinom pa je dodala še 100 milijonov čiste izgube. V socializmu so si upali nastavljati dobre direktorje,tudi če niso bili v ZK, dober primer je gospod Osole, ki je iz nič ustvaril podjetje Unior, ki še danes deluje v glavnem v istem obsegu. Danes kaj takega nismo sposobni, med tem, ko je lahko zraslo v socializmu kar nekaj dobrih podjetij od Gorenja, Krke, Leka, Tomosa, Tama, Železarn, Litostroja, Droge, Petrola, Elana Istrabenza... so sedaj podjetja, ki naj bi jih zgradil kapitalizem redka kot voda v puščavi. Mi pa zadolženi do vratu. Treba je spremenit miselnost in neodvisno omogočit dobrim managerjem da upravljajo podjetja neodvisno in s suportom države in ne z zavorami države.Denar delijo tisti, ki ga ne zaslužijo, lastnina bi se morala preko dela prelivati v množico delovnih ljudi, če bi bili vsi lastniki glede vložen na prispevek, bi bil položaj države dosti boljši, saj bi prevladal skupni interes. Saj smo družba ljudi ne dveh kast bogate in revne.