Izbrani forum: Glavni forum
Izbrana tema: članek Slovenija pred policijsko uro
Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...
sporočil: 4.031
Policijska ura ? Eh, dolgcajt... Is that the best you can come up
with ?
Moj mračni um si je zamislil mnogo bolj razburljivo varianto.
Namreč: recimo, da Janša in Gorenak takoj odpokličeta vse svoje komandose iz slovenskih ulic nazaj v štale (oz. kjerkoli jih pač že hranijo).
Kaj se zgodi ob naslednjih demonstracijah ?
Skupina nasilnih huliganov in izgrednikov, ups, naenkrat nima več tarče. Bogi. Granitne kocke so pa že vse pripravljene, molotovke zamešane, petarde nabavljene.
Ampak naenkrat ne vedo več, kaj bi z njimi. A bo šel ves trud njihovih skrbnih priprav v nič ? Joj, kam bi del, kam bi del ?
Toda poglej, poglej ! Tu so vendar vabljive izložbe trgovin, popolnoma nezavarovane, izzivalno okrenclane s prednovoletnimi lučkami. Tu so pisarne turističnih agencij, banke, javni uradi, cerkve, šole, bolnišnice, zasebne hiše, stanovanja... Vse še popolnoma nerazbito, sveže, neuporabljeno, šajbe ganc cele, vrata šibka, znotraj pa se skriva kdovekakšno (zasebno) bogastvo.
Et voila ! Granitne kocke zdaj ne letijo več na policiste (ker sploh niso prisotni), ampak letijo po zasebni in javni lastnini, letijo v glave nedolžnih mimoidočih , letijo v glave mirnih protestnikov, rastejo buške, pokajo lobanje, teče kri...
Hitro se organizirajo lokalne anarhistične brigade nove revolucije, katerih vodje pravočasno brihtno spoznajo, da je granitna kocka v novem redu vredna več od katerekoli diplome in da kaže to spoznanje čimprej dobro vnovčiti.
Lokalne anarhistične brigade postajajo vedno bolj pogumne, trkajo na vrata zasebnih trgovin, stanovanj in hiš, in v imenu ljudstva ljudstvu konfinirajo ozimnico, belo tehniko, avtomobile in ostale materialne dobrine. Tisti del ljudstva, ki ne razume nujnosti ukrepa, dobi v pojasnilo granitno kocko v glavo.
Ljudstvo, ki je do pred kratkim iz varne oddaljenosti in s polnimi želodci še navdušeno podpiralo anarhijo, je nekoliko razočarano nad razpletom dogodkov, ker zdaj protestov ne more več niti spremljati po TV (celoten home-cinema sistem je bil konfiniran in nacionaliziran).
Ljudstvo tudi nenavadno veliko krvavi in išče bolnišnično oskrbo, ta pa je naenkrat motena, ker so vse zdravstvene ustanove razbite, izropane in obljudene z govorečimi majmuni, zdravniki pa se skrivajo doma po kleteh.
Ljudstvo poskuša dvigniti prihranke na bankah in pobegniti preko meje, ampak banke so zaprte ali izropane.
Ljudstvo se zdaj začne resno držati za glavo. What the fuck have we done ?
Toda...takrat ! Takrat tam nekje iz zahoda, v sončni svetlobi obsijan, prijezdi princ na belem konju, nekoč zavržen, zdaj vogelni kamen, s skupino elitnih, do zob oboroženih komandosov. Ljudje, skoraj crknjeni od prevelike doze anarhistične svobode, ga sprejmejo z glasnimi vzkliki in prošnjami, da obnovi stari red. Njega, ki so ga hoteli prej živega sežgati. Taka je pač ljudska natura.
Ljudstvo mora včasih na lastni koži spoznati resničen, nerazredčen kaos živalske anarhije, da zna ceniti človeški red.
In nobene katarze ni brez bolečine, to že tudi vemo, kajne ?
Moj mračni um si je zamislil mnogo bolj razburljivo varianto.
Namreč: recimo, da Janša in Gorenak takoj odpokličeta vse svoje komandose iz slovenskih ulic nazaj v štale (oz. kjerkoli jih pač že hranijo).
Kaj se zgodi ob naslednjih demonstracijah ?
Skupina nasilnih huliganov in izgrednikov, ups, naenkrat nima več tarče. Bogi. Granitne kocke so pa že vse pripravljene, molotovke zamešane, petarde nabavljene.
Ampak naenkrat ne vedo več, kaj bi z njimi. A bo šel ves trud njihovih skrbnih priprav v nič ? Joj, kam bi del, kam bi del ?
Toda poglej, poglej ! Tu so vendar vabljive izložbe trgovin, popolnoma nezavarovane, izzivalno okrenclane s prednovoletnimi lučkami. Tu so pisarne turističnih agencij, banke, javni uradi, cerkve, šole, bolnišnice, zasebne hiše, stanovanja... Vse še popolnoma nerazbito, sveže, neuporabljeno, šajbe ganc cele, vrata šibka, znotraj pa se skriva kdovekakšno (zasebno) bogastvo.
Et voila ! Granitne kocke zdaj ne letijo več na policiste (ker sploh niso prisotni), ampak letijo po zasebni in javni lastnini, letijo v glave nedolžnih mimoidočih , letijo v glave mirnih protestnikov, rastejo buške, pokajo lobanje, teče kri...
Hitro se organizirajo lokalne anarhistične brigade nove revolucije, katerih vodje pravočasno brihtno spoznajo, da je granitna kocka v novem redu vredna več od katerekoli diplome in da kaže to spoznanje čimprej dobro vnovčiti.
Lokalne anarhistične brigade postajajo vedno bolj pogumne, trkajo na vrata zasebnih trgovin, stanovanj in hiš, in v imenu ljudstva ljudstvu konfinirajo ozimnico, belo tehniko, avtomobile in ostale materialne dobrine. Tisti del ljudstva, ki ne razume nujnosti ukrepa, dobi v pojasnilo granitno kocko v glavo.
Ljudstvo, ki je do pred kratkim iz varne oddaljenosti in s polnimi želodci še navdušeno podpiralo anarhijo, je nekoliko razočarano nad razpletom dogodkov, ker zdaj protestov ne more več niti spremljati po TV (celoten home-cinema sistem je bil konfiniran in nacionaliziran).
Ljudstvo tudi nenavadno veliko krvavi in išče bolnišnično oskrbo, ta pa je naenkrat motena, ker so vse zdravstvene ustanove razbite, izropane in obljudene z govorečimi majmuni, zdravniki pa se skrivajo doma po kleteh.
Ljudstvo poskuša dvigniti prihranke na bankah in pobegniti preko meje, ampak banke so zaprte ali izropane.
Ljudstvo se zdaj začne resno držati za glavo. What the fuck have we done ?
Toda...takrat ! Takrat tam nekje iz zahoda, v sončni svetlobi obsijan, prijezdi princ na belem konju, nekoč zavržen, zdaj vogelni kamen, s skupino elitnih, do zob oboroženih komandosov. Ljudje, skoraj crknjeni od prevelike doze anarhistične svobode, ga sprejmejo z glasnimi vzkliki in prošnjami, da obnovi stari red. Njega, ki so ga hoteli prej živega sežgati. Taka je pač ljudska natura.
Ljudstvo mora včasih na lastni koži spoznati resničen, nerazredčen kaos živalske anarhije, da zna ceniti človeški red.
In nobene katarze ni brez bolečine, to že tudi vemo, kajne ?
