Se ti vidi, da si, tako kot večina, prizadet od dvajsetletnega dogajanja kučanizma pri nas. Ko je bil Kučan pred časom slišal, da nekateri govorijo, da je obdobje krize tudi obdobje priložnosti, je bil namreč takoj vzrojil in opomnil svoje vernike v udejanjanje nebes na zemlji s pomočjo prdenja, da tisti, ki ve za kakšno priložnost, mora to takoj povedati. Najbrž njemu, da bo skupaj z LDS-ovimi spin doktorji odločil ali mu bo za idejo država pobrala 65, 75 ali kar 95 odstotkov (če bi bila preveč dobra). Se pravi, možakar, ki je bil enkrat predsednik te države, v osnovi ne razume delovanja sodobnega sveta, oziroma, ga razume toliko, kot ga je razumel pokojni Ertl. In ko je bil Kučan predsednik države, sveta ni razumel nič bolj, kljub temu da je že tedaj bil ravno tak, kot je danes. Zato tudi je tako, kot je.

Rabimo torej sistem, v katerem bo vsakdo kazal, kaj je, ne pa napredoval zgolj z denunciacijo, pa čeprav samega sebe. V takem sistemu bo pač ena kazala, kaj ima med nogami, drugi bo kazal, kakšnega ima, tretji pa bo pokazal, kaj ima v glavi. In vsakdo bo imel svojo publiko, ki bo gravitirala h njegovi zadevi. Na tak način družba pride do optimuma, čeprav na začetku sploh ne ve, kaj to je in to sploh ni pomembno. Pomembna je torej pot in ne cilj. Cilj že pride, če je pot. Če pa poti ni, je edini pravi cilj samo karikatura.

Enfrice.