Sicer pa problem ni toliko Kučan sam, bolj smo problem mi, Slovenci. Imamo pač zelo specifično izkušnjo totalitarizma, težko primerljivo z drugimi na Vzhodu: smo ena redkih dežel, kjer je komunizem nastal avtohtono kot izrastek predvojnih salonskih levičarjev, ki so izkoristili priložnost in v nekem trenutku (NOB) svojo ideologijo vzeli krvavo zares. Zato ima pojem levega v Sloveniji povsem specifičen pomen: ne v »skandinavskem« smislu (socialna pravičnost hkrati z odgovornostjo za lastna dejanja, delovna etika, varstvo okolja, enakopravnost žensk, nenasilna vzgoja otrok ipd), ampak je to mešanica balkanstva in nostalgije po samoupravljanju, mešanica egalitarizma in fovšije do uspešnih, mešanica ravnodušnosti do tisočev po vojni pobitih in nereflektiranega slavljenja NOB itd itd. Tako stanje duha me ne čudi, saj so nam komunisti razsuli tri ključne moralne norme: ne ubijaj, ne kradi, ne laži. Te norme je razsul komunizem načrtno, ker je bil njegov oblastni monopol mogoč le v ozračju sprenevedanja, brezpravja in strahu. Kardelj & co. so z izjemnim fizičnim in ideološkim nasiljem na nek način zlorabili in posilili slovenski narod do te mere, da smo Slovenci še danes žrtev Stockholmskega sindroma – poistovetenja žrtve s storilcem. Naša kolektivna psiha se zato včasih odziva na bolan način in od tod tudi večina razlik, ki današnjo Slovenijo ločijo od normalnih družb. Skoraj zavidamo lahko ostalim Vzhodnoevropejcem, ki so jim komunizem pripeljali ruski tanki in zato danes do njega ne čutijo niti ambivalence, kaj šele nostalgije. In jim je tudi jasno, da ne gre iskati prevelikih razlik med totalitarizmi. Ali kot je nekdo rekel: komunisti so fašisti brez kompleksa krivde.