[čarli]
> [maxmaxlj]
> Problem kitajskega nepremičninskega balona je mnogo manjši, saj imajo osebno potrošnjo mnogo manjšo, kot je nepremičninski balon razvitih držav.

Ja ima pa zato državo toliko večjo potrošnjo skozi fixed investment;)

>Zmanjšajo izvoz, povečajo osebno potrošnjo in v tem času se lahko razvije proizvodnja za osebno potrošnjo.

Huh ja in medtem crknejo kaneda:) Kdaj vam bo jasno, da ni rešitev v potrošnji?

>Med tem pa nepremičninski balon ne bo več balon, temveč sorazmerno ustrezni obseg gradbene dejavnosti.

Yeah right, in sloni bodo leteli a ne:) BTW a veš koliko stane m2 v Šanghaju? No tudi do 6000€ za navadno melomeščansko stanovanej;)

> Problem je bil v ZDA in Evropi, kjer je osebna potrošnja 70% BDP-ja (tako Krugman navaja) in nepremičninski balon. V tem primeru je bilo potrebno vzeti ost, da se izpusti malo zraka iz balona.

Aja a tle je pa osebna potrošnja pa kar naenkrat problem?:) Prej pa ni bila. A vidiš kako si kontradiktoren;)

Da, osebna potrošnja sama po sebi ni problem. Ni ne dobra ne slaba, je samo oblika potrošnje v deležu BDP. Problem postane (in to pri vsaki postavki razdelitve BDP-ja), če je neuravnotežena. To je sicer relativno, odvisno od okolja (drugih držav).
Zato se problem premajhne osebne potrošnje na Kitajskem kaže v pretiranem investiranju in v ZDA v preveliki potrošnji. Na kitajskem investirajo v cegle, ZDA se zadolžuje, ker imajo višjo osebno potrošnjo. Osebna potrošnja gre v potrebni del (hrana in obleka) in v luksuz.Če je preveč BDP-ja potrošenega v investiranje pa postanejo investicije manj učinkovite. Jaz se za Šangaj ne bojim, če ima 6.000 ceglov za m2, jaz se bolj bojim za kakšno vukojebino, ki ima podobne cene in ni ekonomsko upravičena, ker ima premajhen delež bogatih ljudi. V Šangaju tujci in bogati Kitajci kupujejo stanovanja po 6.000 ceglov, v jukojebin mislijo, da pripada stanovanje po 6.000 ceglov vsakemu. Tu je problem.