[Argus]

(o tem sem se razpisal v prejšnjem sporočilu in končal - če cilji niso jasni, potem je vsaka pot pravilna).

Nabava je le ena izmed faz v življenjskem ciklu programske rešitve. Največje pomanjkljivosti je zaznati v fazi načrtovanja (opredelitev strateških usmeritev, informacijske arhitekture, določitve procesov in organizacije IT), ki pa potem seveda rezultirajo tudi v problemih, ki jih omenjate.

Seveda se sprašujem, kje so tukaj nadzorniki, da ugotovijo, kako so usklajeni plani (strateški, poslovni, letni operativni, IT, ... ne glede na katerem nivoju so) z dejanskim izvajanjem.
Sprašujem zakaj nadzorniki na tem nivoju ne ugotovijo čisto nič?

Kako je možno, npr, da je DURS dal tako goro denarja za Vido?
(torej, da je to postavil kot višjo prioriteto kot karkoli drugega, da je ocenil in pridobil toliko proračunskih sredstev za to igračo, da je upravičil nadgradnje za 1/4 mio ali več, da o dodatnih povezanih naročilih sploh ne diskutiramo, da je interno naredil ustrezne reorganizacijske posege in angažiral dodatne vire da servisirajo Vido namesto da servisirajo zavezance oziroma da predvsem NADZIRAJO zavezance)

Dodaten prepogosto spregledan vidik je ta, da se življenjski cikel programske rešitve z nabavo (oz. še ožje - javnim razpisom) pri naročniku šele začne. Temu mora slediti razvoj, testiranje, uvajanje, izobraževanje, vzdrževanje in da, nekoč tudi upokojitev rešitve.

Popolnoma po nepotrebnem se preveč spravljamo na programsko opremo, ki je najbolj zahteven, da še vedno le del celote IS.
Zakaj naročnik ne načrtuje celovito, a implementira po kosih in po pravih razumnih korakih?
Primer: Na MZ za eZdravje poteka javno naročilo za nabavo storitev implementacije interoperabilne hrbtenice (nekega posebnega middleware SW), za katerega so pred 2 (z besedo: DVEMI) leti kupili HW.
Trenutno JN poteka po postopku konkurenčnega dialoga, ki je primeren takrat, ko naročnik ni prepričan kako je mogoče rešiti njegov problem.
Kako je potem mogoče, da je že pred dvemi leti vedel, na kakšnem HW bo rešitev, če mu rešitev sploh ni znana!
Kako bo naročnik upravičil 2-letno amortizacijo investicije, kaatere življenjska doba je 3 leta, brez dejanske uporabe?

Kako bo to ocenilposebniRSRS oddelek za IT?

Na RSRS skušamo zato oceniti delovanje revidiranih uporabnikov javnih sredstev skozi vseh 42 procesov v vseh štirih domenah Cobit. In samo javno naročilo res ni največji problem (čeprav je tudi velik).

Javno naročilo je problem iz drugega vidika - pravilnosti kriterijev za izbiro, spoštovanja postopka, onemogočanja konkurence, transparentnosti...

Nikoli mi ni bilo jasno kaj žene javne uslužbence, da se izpostavljajo in po ceno lastne integritete in kredibilnosti odkrito preferencirajo točno določeno rešitev / tehnologijo / izvajalca.

Dokler bo v JU vsak subjekt odločal zase (nabavljal pri svojem dobavitelju), bo JU neenotna. Zato je potrebno ponovno ustanoviti CVI, ki bo skrbel za strokovno nabavo vsega za JU, od radirk do hyper računalnika. Poleg tega je čas, da država zase naredi nov projekt: " RAČUNALNIŠTVO V OBLAKU !! ", z back up centrom v Bruslju ali vv. Če vam i kaj jasno, me kontaktirajte po tem forumu.