[dob]
puri, jaz imam danes namen zaklat eno zeljnato glavo.
Morda sem malo zašel, morda pa tudi ne.
V gozdu se človek rad izgubi, vsaj z mano je tako.

Čuj, Dob dobrih misli. Najprej sem mislil nehat, ker se je Chef razhudil, da smo izven teme. Še enkrat sem prebral članek, ko je pa debato še Rava pohvalila, kar je zame itak zakon, sem sklenil nadeljavti.

Psihopatski šefi menda niso nikoli vegetarijanci, pa tudi normalnih šefov je najbrž malo med njimi. To bi govorilo v prid klanju zeljnatih glav bolj, kot pa nastavljanju trnkov in mrež ribam. Čeprav ne zelje ne riba brez kakih sofisticiranih aparatur ne moreta povedat, ali se dobro počutita v množici želodčnih sokov, encimov, solne kisline...ko si jih mi privoščimo.

Tvoj "pojej, kar sam lahko ubiješ", je pravilo, ki to sploh ni, je preveč mavrično. Nekdo še solate ne more ubit, pa gre na plac ponjo, nekdo še mravlje ne more pohodit, pa gre v mesnico. Ista pašta he he. To so samo neki minorni problemi. Pravi je, ko je nekdo prisiljen ubiti primerek svoje živalske vrste. Praviš, da bi ubijal v sili, ko bi bili ogroženi tvoji dragi. Normalno, vsakdo bi. Tu smo že pri temi članka in upam, da bo Chef prisluhnil in nas ne bo nagnal v kako samico.

Recimo realna dilema : tvoj šef ogroža tebe, tvoje drage...z grožnjo finančne in psihične nestabilnosti. Reci mi, a bi ga poču? Ne zaradi ne-povišice, recimo, da ti zaradi njega grozi finančni kolaps, familija bo brez perspektive in lačna....Jaz osebno na to ne znam odgovorit, pa še treba mi ni, ker sem sam svoj šef, imam le partnerje, s katerimi se razumem in lahko tudi prekinem, če hočem. Pazi, svet je poln takih dilem, ko se enemu utrga in zaradi tiranskega šefa (ali pa zaradi svojega super ega) pobije šefa in vse, ki se znajdejo v podobnem čas-prostoru z njim.

Čuj, malo sem bil netakten in iz tvojega lepega spisa nesramno iztrgal nekaj udarnih. Ne biti hud, ni zlonamerno. Lep pozdrav, Purinoli