pavel je napisal(a):


Ah Enfrice, vsak drug prispevek ti je fuk, drek in Kučanov sindrom. Da o fuku in fračah veš bolj malo, se vidi ob tvoji Kresalovi in logiki, da naj bi "pretentala" slovenske volivce. Koga? Zakompleksano moško srenjo, katera v 80 procentih na sekretu išče "prazen prostor", ima sindrom skodelice kave, doma pa potrebuje žensko, ki je še vedno iz cvetja v jeseni. Znak retardiranosti je tudi pojavljanje "parov" v politiki in blues gnjus, ko se je janša pojavil s partnerko na slovencem nepojmljiv način. Da o Drnovškovi vlogi velikega guruja "brez" sploh ne govorim. In ti vidiš IQ Stonove in po možnosti kresalove kot uspeh? Ko se jih zgoraj omenjeni možaki zognejo na 50 metrov, da niti vonj ne more začeti delovati in deluje le kompleks možne moške inferiornosti naspram previsokemu IQ omenjenih. Mogoče nisi gledal oddaje nedolgo nazaj po TV, kjer je hčerka filigranističnega bobnarja s svojimi frendicami jokala o jebeni beri na trgu moških, ki se jim sploh upajo približati. in če sedaj obrneva sliko upside down, najdeva povprečno slovensko ženo cankarjeve baže, ki vidi v obeh omenjenih lepoto in odločnost kot konkurenco, ki jo kot poznavalec ženske srenje moraš poznati in veš, d dve lepi frači še nikoli nista(ali redko) šli skupaj ven ali v kafič. In da je ponavadi ta lepša morala doma spet vedno znova uporabiti vibrator druga polovica pa je uživala ob mesenem.

In kaj ima tukaj zraven Kučan? Moškemu zakompleksanemu svetu idol možnosti in ženskemu garač, ki med nogami ustvari tiste orgazmične naslade, ki jih tako redko doživijo. Da o blue eyes ne izgubljamo besed.

 
Če pustiva ob strani tvoje uvodne misli, je to tisto, kar sem pričakoval, da bom od tebe tukaj bral. Taki so pač fakti. Vprašanje pa je ali so ti fakti še vedno pretežno in skupno taki in kakšna je (še) njihova dejanska moč. Ti fakti, ki jih navajaš, so namreč v celoti veljali za obdobje romantičnega pričakovanja v smislu, kdaj se bo elita, katero smo MI ustvarili, (končno) spomnila na nas. Teh pričakovanj je  sedaj - ko je, s pomočjo modernih zahodnih finančnih tehnik, katerim sta bila Rop in Golobič totalno nasprotovala in zato v Sloveniji v 12 letih ni mogla nastati normalna ekonomska struktura in elita, zelo hitro nastala nova in spremenejna elita - bolj ali manj konec. Večina ljudi je končno dojela, da je vlak tranzicijske bogatitve pozno v temni noči pripeljal na zadnjo postajo in da zanj obstaja samo še njegova pot v remizo, zanje pa dokončni izstop iz razmajanih, zadnijih še neodklopljenih vagonov tranzicijske kao bogatitve. To je gotovo poseben tenutek v življenju človeka, ko na zadnji postaji nekega družbenega projekta, lahko v nekaj sekundah preleti 15 let svojega življenja in pri tem končno prične iskati kaj? Iskati krivca, seveda.
 
To družbeno stanje pa je že precej drugačno od tistega, ki ga navajaš ti, čeprav tudi sam ne menim, da je povsem drugačno kot ga navajaš. Gre enostavno za to, kar je bil prej omenjal Shaman, namreč, če matematični strukturi dovajaš nek element, še zdaleč ni rečeno, da je zadosten, vendar pa tudi ni rečeno, da je odveč. Življenje sicer ni suha matematika, vendar pa v življenju pridejo trenutki, ko v najbolj divje in primitivne emocije vstopi (eksistencialna) logika. Ne zaradi želje ali volje do logike v življenju, amapak zaradi logike preživetja življenja. Črt je enkrat temu rekel, ko bo špeh dovolj tanek . In sdaj je to, to. Tako daleč je Kučanova banda Slovence pripeljala. In Golobič in Rop nista nič drugega kot (ključna) eksponenta Ljapunova v dinamčnem sistemu Kučanovega organiziranega kriminala.
 
Razvoj Wolfovega algoritma eksponenetov Ljapunova po Brocku in Sayersu namreč pokaže, da ni nujno da ta algoritem pokaže pravilno karakterizacijo eksponentov Ljapunova v časovnih vrstah z omejenim številom observacij. Prav tako je, logično, vedenje algoritma močno odvisno od stopnje hrupa v podatkih. Če torej politični sistem zabeliš s prevelikim številom zideologiziranih ocvirkov, se zgodi ravno tole. Ravno tako je velika utvara Golobiča in Ropa, da je sedaj že nastopil čas političnega time averaginga, kjer se umazane kao podrobnosti zabrisujejo in se vse ostalo sedimentira v dva pola. Eksponenti Ljapunova so namreč invariantni glede na formo observatorjeve funkcije tako dolgo, dokler je observatorejva funkcija generična (he, he,..., tudi filozofija Golobiču ne pomaga). Zato time averaging nima vpliva na deterministični del podatkov, oziroma, ima malenkosten vpliv na fino strukturo stohastične narave podatkov, če je stopnja averaginga zelo velika, torej taka, kot si je Golobič in Rop, da bi bila še verodostojna vsaj pred cepci, ne moreta privoščiti.

Mojster eksponentov Ljapunova je predvsem Onana. Njena metoda proučevanaja teh eksponentov je povsem izvirna, saj potem, ko po močnem orgazmu in izpulitvi vibratorja iz pizde izbrizga vsebino po zdiu, je običajno še toliko pri sebi, da pritisne na sprožilec fotoaparata usmerjenega proti zidu, ki posname serijo zaporednih slik in med njimi seveda najbolj zaželeno, to je, tisto, ki je posneta v trenutku, ko se kapljice prilepijo na zid in še ne spolzijo po steni. Seveda je najprej zmešnjava velika in se je potrebno odločiti, kako se je bo reševalo. Rast primerov slike v golbalu seveda ne menja, zelo pa se menja notranja položajna struktura odtisov kapljic na zidu. Nadaljna Onanina tehnika izgleda takole: Onana fotografijo najprej skenira v računalnik in jo kopira direktno v Excel, kjer ima že množico povsem realnih primerov grafov eksponentov Ljapunova različnih tečajev z različnih borz. Nato običajno svoje (iz pizde) eksponente Ljapunova opredeli v dva kanala, poišče asimetrijo enega izmed njiju in prične ugotavljati razlike. Če so razlike velike, obravnava obe vsebini enkovredno, sicer eno zavrže. Na tak način se že močno približa pravim grafom in je zato že možna analiza skupnih struktur, na osnovi razlik katerih se potem lahko izračunavajo posamezna predvidevanja. Ker je bilo ponovitev teh Onaninih izbrizgov že veliko, je ugotovila, da ji pizda dela sistematično napako, saj so se slike izbrizgov pričele deloma ponavljati. To je Onana rešila tako da, ko vibrator na hitro izpuli iz pizde, ga ne odmakne več povsem od nje, amapk ga stisne vsakič ob drug del pizde. Tako nekoliko zamakne cikličnost in repetitivnost inicialnosti curka iz pizde in doseže boljšo preformance na zidu, hkrati pa zadosti značilnostim Wolfovega algoritma. 

Na osnovi povedanega lahko razbereš, da blue eyes v marsikaterem okolju že izgledajo precej nazi. In manj kot bo kruha, ki nima več umetnih poti, po katerih bi še dohajal slovenske osle, med posameznim fukom, bolj bodo blue eyes nazi. In to je dobro, zelo dobro, kajti na koncu ljudje verjamejo vse. Celo resnico. Zadnja postaja je pač zadnja postaja. In če košare kruha ne čakajo (več), se odide tja, kjer se še ni bilo, tudi če se ne ve, kaj tam je in kaj bo. Tam pa seveda ni ne Golobiča in ne Ropa. Onadva sta že bila in ju ni več.

Enfrice.