[Miran77]
Haha... Nomenklatura ohranja svoje javnosektorske privilegije.

Se kdaj vprašate, zakaj je ravno vnuk Edvarda Kardelja predsednik Računskega sodišča ? Zakaj je ravno nečak Brede Pečan šef KAD-a ?
Se vprašate, kje so zaposleni vsi ostali sinčki, hčerkice, vnučki, nečaki in nečakinje bivših glavnih partijcev ? V zasebnem sektorju jih boste našli bolj malo. Jih je pa zelo veliko na ključnih funkcijah v šolstvu, zdravstvu, kulturi, da o sodstvu sploh ne govorim.

To je slovenska dedna komunajzarska aristokracija. Glavne funkcije v javnem sektorju se pri nas ne podeljujejo na podlagi sposobnosti (javni razpisi so pesek v oči), temveč dedno. Dovolj dejstev je, ki to dokazuje. Slovenski javni sektor je v svojem bistvu hereditarna inštitucija, podobno kot angleško plemstvo. Že vse od leta 1945 je bil vzpostavljen predvsem kot fasada za ohranjanje privilegijev zaslužnih funkcionarjev in njihovih familij, in to vlogo v veliki meri ohranja tudi danes.

Razmišljajmo logično: v prejšnjem sistemu je človek še vaški učitelj zelo težko postal, če je le javno hodil v cerkev. Vodstvene funkcije so bile pa itak rezervirane za člane Partije, torej za "naše." Vendar se je v partijskem novoreku "biti naš" reklo "biti družbeno-politično neomadeževan".

Po letu 1991 je partizanska Država sicer pod pritiskom lačnih, od korita predolgo odrinjenih ljudsko-krščanskih množic, previdno odprla svoja vrata in pripustila medse še nekaj bivših domobrancev in njihovih zaslužnih sinčkov, hčera, nečakov in vnučkov. Ker se partijska nomenklatura svojih hereditarnih pozicij v javnem sektorju seveda ni hotela odreči, je bila edina rešitev, da se v tem javnem sektorju (= koritu, ki je naenkrat postalo premajhno za vse rdeče in črne prasce :) po hitrem postopku umetno ustvarijo nove službe, nove agencije, novi direktorati, nova ministrstva, novi uradi, nove občine, novi inštituti, nove družboslovne fakultete... Le toliko, da se naši odrinjeni črni bratje in sestre ne bodo več počutili zapostavljeni, da ne bodo preveč težili, in bo lahko potem tudi partijska nomenklatura še naprej, do časa svojih vnukov, pravnukov in prapravnukov, mirno uživala dedne privilegije svoje zmagovite revolucije. No, in tako smo dobili v slovenskem hereditarnem javnem sektorju, poleg partijske, še zametke nove dedne aristokracije, tiste desne namreč: od Brezigarjeve do Vide Čadonič Špelič, od Marjana Podobnika do Ignaca Polajnarja, od Antona Drobniča do Ludvika Toplaka... Demokratično.

Kaj pa raja ? Eh, raja... Raja se pa naj jebe in izgublja službe v zasebnem sektorju. Samo vprašanje, do kdaj...

*****
P: Edina rešitev je, ob prevzemu oblasti 50+ odpustiti vse, ki prejemajo plačo iz davkoplačevalskega žepa. In potem po enega in enega zaposliti. Seveda naše, ker se na njih lahko zaneseš. Po zamenjavi oblasti pa ponovi vajo...