Na žalost so korenine inflacije mnogo globje kot v Mercatorjevi marži na žemljice. Inflacija je monetarni pojav: več, ko je denarja v obtoku, manj je vreden (avstrijski pogled, glej en.wikipedia.org/wik...#Inflation ). Če se spomnimo inflacije tolarja v 90-ih letih, so nas "ekonomsko-pravni strokovnjaki" ves čas prepričevali, da inflacijo ustvarjajo zlobne branjevke, ki dražijo solato na tržnici, potem pa jim vsi ostali sledijo. Ne le to, še na Tofovem Moped šovu je bila nekoč identična zgodbica, edino ne vem ali je šlo še za dinar ali tolar. V svojih "svetih kravah" Mičo Mrkaić pove, da se je iz Amerike vrnil v Slovenijo zato, da je naredil študijo, s katero je dokazal, da ne bo treba uvesti kontrole cen solate, ampak znižati količino tolarjev v obtoku. Keynesijanski (med slovenskimi "uglednimi ekonomisti (in pravniki)" sprejeti) model inflacije se s tem sicer ne strinja povsem, saj pravi, da količina denarja v obtoku ni neposreden krivec (no, malo že), je pa še kup drugih vplivov. In zato te dni poslušamo napovedi kontrole cen (državno omejevanje marž). Avtorja naj svoje vire o jugoslovanski inflaciji vprašata še o kaki zgodbi o vožnji par/nepar in bencinskih bonih. Ali pa kako babico o kruhu na karte med/po vojni. To so namreč edini učinkoviti prijemi, kako obrzdati cene, kadar država tiska nov denar, da financira svoje neomejene potrebe. Če pogledamo npr. graf povečevanja denarja v obtoku (stats.ecb.europa.eu/...b02_03.pdf ), vidimo da npr. M1 v zadnjih 10 letih edino v letu 2008 in med 2000-2001 ni rasel manj kot 5% letno. Gospodarska rast seveda ni bila toliko večja, et voila, imamo inflacijo.

Kaj torej lahko stori naš prvi med ministri?
1. Zelo jasno nasprotuje nadaljnjemu povečevanju količine evrov v obtoku. Čeprav smo majčkena država, pa smo vseeno član družine, in bi morali biti veliko bolj odločni že pri "reševanju Grčije". Slovaki so npr. to upali, mi pa stisnili rep med noge. Mislim, da bi bila Angela Merkel, predvsem pa njen finančni minister Wolfgang Schäuble zelo vesela takega zaveznika, ene male državice, ki bi zagovarjala finančno disciplino. Da pa bi imeli vsaj malo kredibilnosti, bi bilo potrebno ...

2. Radikalno znižati javno porabo. Ker je denarja očitno v obtoku preveč, naj zdaj minister za finance dvigne depozite, s katerimi je baje povečal likvidnost bank v letu 2009, in vrne dolgove. Izdajanje obveznic le še slabša stanje. Nujno je treba omejiti nepotrebne socialne izdatke in izpeljati radikalno pokojninsko reformo, saj prav cincanje zadnjih 20 let ob čudoviti demografski sliki pripeljalo do teh težav (pri nas in povsod v Evropi).

3. Če so marže tak problem, naj ukrepa Urad za varstvo konkurence: očitno je na delu kartelni dogovor med trgovci. Lahko pa MKGP uvede še program usposabljanja kmetijskih zadrug za odpiranje pekarn in prodajaln: tako bodo marže ostale kmetom in zadrugam, zlobni trgovci pa bodo obubožali. Tukaj je še en biser iz jugoslovanske zakladnice: socialni kruh, morda bo spet priložnost za kako nagrajeno sliko, veliko let je že minilo, odkar je Srdjan Živulović v Delu objavil legendarno fotografijo, ko so se ženske prerivale za te štruce.

Skratka, pot ni lahka, ampak kot bi rekli bratje Črnogorci: "Na muci se poznaju junaci!". Vso srečo vladi in nam, da ne bo treba pakirati in se učiti arabsko ali mandarinsko. Tam z denarjem namreč ne delajo kot svinja z mehom.

[rspendl]
In zato te dni poslušamo napovedi kontrole cen (državno omejevanje marž). Avtorja naj svoje vire o jugoslovanski inflaciji vprašata še o kaki zgodbi o vožnji par/nepar in bencinskih bonih.

Ali pa zamrznjenih cenah olja in sladkorja, ki se ju potem itak skoraj ni dalo kupiti, ker so vse kar se je znašlo na policah takoj pokupili albanski slaščičarji in ostali veliki odjemalci... Pa omejevanje prodaje na kilo kave, škatlo praška ali eno steklenico olja na osebo in podobne bedarije... kar strese me ko pomislim, da imajo novodobni komunisti enake bolane ideje, kot njihovi predhodniki.