Lepo bi bilo, če bi Finance pri pripravi tovrstnih strokovnih tekstov povprašale tudi druge akterje na katere se teksti nanašajo.

Tudi če pustiomo ob strani osnovno novinarsko etiko, ki to zahteva, bi bilo tako tudi bolje zaradi kakovosti prispevkov in obeveščenosti bralcev. Če je seveda to namen.

V tem tekstu sicer je kar nekaj neresnic in izkrivjenih informacij.

Še najbolj zanimivo pa je mogoče to, da ravno finance, kot časopis, ki slovi kot velik zagovornik prostega trga in nasprotnik državnega intervencionizma objavijo tak prispevek.

Les je namreč tržno blago s katerim se načeloma po evropi trguje brez omejitev, slovenski žagarji ga lahko kupijo kjerkoli po Evropi in ga zaradi regulative o državnih pomočeh, od države definitivno ne smejo dobiti pod posebnimi pogoji.

Poleg tega je država lastnik skorajzgolj 20% odstotkov gozdov in si res ni možćno predstavljati, kako naj bi iz teh 20% odstotkov pokrivali 100% potreb, kor se iz podtona teksta bere.

Tako, da žagarjem bi se priporočalo, da se bolj poglobijo v svoje poslovne procese, da bodo konkurenčni in bodo imeli denar za nabavo zalog in pošteno plačevanje lesa. Glede nabave pa naj odkupijo tudi kaj lesa od ostalih 80% zasebnih lastnikov.

Ker ne vem no, tak tekst bi bil nekaj normalnega za 80 leta prejšnega stoletja, v današnji dobi skupnega evropskega trga pa taki koncepti ne delujejo več.

Žagarji so morali te »vsiljene« količine hlodovine skladiščiti, kar je pomenilo tudi nevarnost, da bi se lubadar razširil na zdrav les. Hlodovino iz sanitarne sečnje so žagarji morali SiDG plačati v roku.

Od kdaj pa lubadarji napadajo les?