Zagotovo vse to velja za vse, ki verjamejo instanr odrešiteljski vlogi oglaševanja in pa novinarjev. Na srečo resnice (in nesrečo medijev) je več takih, ki medijem in reklamam ne zaupajo več. In na srečo novinarjev in medijev ki preobrazijo cirkusantkost v odgovorno poslanstvo tega čudovitega medija in poklica.

Koga se torej bojimo, konca ali resnice?

Obojega.

[FIN-244947]
Zagotovo vse to velja za vse, ki verjamejo instanr odrešiteljski vlogi oglaševanja in pa novinarjev. Na srečo resnice (in nesrečo medijev) je več takih, ki medijem in reklamam ne zaupajo več. In na srečo novinarjev in medijev ki preobrazijo cirkusantkost v odgovorno poslanstvo tega čudovitega medija in poklica.

Očitno propaganda deluje, v nasprotnm primeru nihče ne bi investiral denarja vanjo. Deluje tudi na tistega, ki ne verjame v njeno sporočilnost. Tisočkrat pnovljena laž postane resnica. Kateremu demagogu je že pripisan ta izrek?

Miha ti si car, si absolut v resnici. Malo me skrbi, da si prehitro prišel do razodetja, vsaj dvajset let. Ti pa z lahkoto opravičim da si na državni dudi, hehe.Mogoče je ravno to prednost, ker podganja dirka na prostem trgu ni ravno kompatibilna s takšnim razmišljanjem.
V bistvu čisti luksus.

Pred leti sem gledal angleški film v katerem so se pogovarjale dve priletni aristokratinji. Ena od njiju se prime za kožo na roki in pravi drugi: vidiš,samo tole šteje, vse ostalo je blef.

Čestitke za kolumno.

Nisem povsem prepričan, prav daleč od resnice pa tudi ne, če rečem, da se podjetniki bojimo že slik Marjana Šarca in ljudi, ki ga obkrožajo.

[Kanzon]
Miha ti si car, si absolut v resnici. Malo me skrbi, da si prehitro prišel do razodetja, vsaj dvajset let. Ti pa z lahkoto opravičim da si na državni dudi, hehe..

Miha uspešno uporablja Rugljevo misel, ki je nekoč dejal, če nisi kontroverzen, če nisi politično nekorekten, če ne pretiravaš, te nihče ne sliši...Sicer, je Rugelj tudi povedal, da je slovenski narod neizobražen, nerazgledan in ne prebere na leto niti ene knjige...in seveda, Miha to ve.

[FIN-311684]
> [Kanzon]
> Miha ti si car, si absolut v resnici. Malo me skrbi, da si prehitro prišel do razodetja, vsaj dvajset let. Ti pa z lahkoto opravičim da si na državni dudi, hehe..
>

Miha uspešno uporablja Rugljevo misel, ki je nekoč dejal, če nisi kontroverzen, če nisi politično nekorekten, če ne pretiravaš, te nihče ne sliši...Sicer, je Rugelj tudi povedal, da je slovenski narod neizobražen, nerazgledan in ne prebere na leto niti ene knjige...in seveda, Miha to ve.

Govoriti resnico in pri tem ostati sit,je že od nekdaj velik luksuz.To je v nasprotju z zatohlimi in smrdljivimi vrednotami, ki krojijo naša življenja,čeprav imamo v osnovi vsi enake potrebe.
Niti me ne motijo ljudje,ki drugače razmišljajo,dokler me s tem ne posiljujejo preko zakonov.

Sicer itak pravijo, da pametni potujejo sami in se z nikomer ne rabijo pravdat.

Vrednote je potrebno prevrednotiti na današnji čas, če ne ...

Po moje je neto vrednost posameznika, ki ga uvršča v socialno piramido in mu -v končni fazi- omogoča oplemenititi svoje gene, odvisna od marsičesa. Ne le od denarja.

neto vrednost = status + leta + denar + izgled + značaj + smisel za humor...

Če imaše nečesa manj lahko kompenziraš z drugim. Resnično nesrečen je le oni, ki je "ružan, tužan i do boga dužan". Ko tako gledaš na pogoste medčloveške transakcije dobijo nekateri megleni pojavi jasnejše oblike. Nenadoma razumeš npr. komponento nižanja kriterijev pri izbiri partnerja, naraščujočo pomembnost značaja in družbenega statusa (oboje je pešanje drugih spremenljivk, npr. izgleda in let).

Če zaključim s tistim znanim rekom: "I have seen the enemy and the enemy is us." Ni resnice posvečene elite, ki nam skozi oglase prodaja različne identifikacije, ampak ima ne-identifikacija (neobnašanje po zgornji formuli) hude realne posledice na možnost plemenitenja genov in bonvivanstva. Ozke, bogate elite nam ne vsiljujejo vzorcev, ampak nas je z njimi programiralo milijon let evolucije; pa kdor ni - ni preživel. Resnica elit in naša resnica sta isti, le da jo oni instrumentalizirajo, mi pa nad njo vihamo nos, ker da ni naša.

V bistvu nimamo družbe, kjer bi bil problem ravnati po resnici. Imamo družbo, kjer je problem naglas povedati, kaj resnica je, ko te pri ravnanju po njej zasačijo. Npr. že sama misel o neto vrednosti in o reduciranju "višjih človeških abstrakcij" nanjo je triggering. Ampak, ali je morda statistična laž?

Čuj,kaj pa dejstvo, da nekdo dobi ob rojstvu v ročico zlato žličko, drugega pa nastavijo zraven smetiščne kante.In čez par let ta drugi reče,vatafak.
Ti mu pa potem hliniš demokracijo , pravno državo in vrednote očetnjave,hehe.

... Premislimo, preden bo resnico premagal konec! ...

... evo, sicer imam na koncu malo mešane občutke, vsekakor pa je članek nekaj najboljšega, kar sem kdaj prebral na Financah ...

Resnica je. Ce zmaga ali ne zmaga. Vidi jo, kdor jo more/sme/hoce. Tudi, ce je nice ne vidi, je. Enkrat pride do vsakega. Ob koncu/smrti do vsakega, ki jo se tako zanika, pride TRENUTEK RESNICE. Ali je smrt trenutek resnice? Je, ce prej ne, pa je takrat. Nihce se ji ne izogne za vecno. Pravijo pa, da tisti, ki se ji celo zivljenje izogibajo, tezko odidejo.Se ne morejo soociti z njo.

Kaj pa, če laž na borzi vrednot kotira višje od resnice? Kaj pa, če je mit o neprecenljivosti resnice največja laž človekove zgodovine?
--
Ko kakšnega gorečega zagovornika sistemskih rešitev spraviš v klinč,od koder ne more pobegniti brez odgovora,ti bo na vprašanje kam to vse skupaj pelje, ker njegove trditve ne pijejo vode,na kraju priznal,da v propast.
In ko ga vprašaš zakaj gremo potem po tej poti odgovori, da druge poti ni.

To pomeni,da politika in ostali dušebrižniki pri polni zavesti producirajo laži in prevare, ker druge poti ni ,da družba lahko funkcionira.

Škoda da tega nisem razumel takrat,ko sem dobil delovno knjižico.

Spet ena tipična slovenska projekcija lastne nesreče in nezadovoljstva v namišljeno nesrečo drugih.

[olka]
Spet ena tipična slovenska projekcija lastne nesreče in nezadovoljstva v namišljeno nesrečo drugih.

Ni nujno.

Točno to se bojimo, da bo resnico premagal konec. Kaj mi pomaga ce doživim pravico in urejeno drzavo ko bom star čez 80 let do takrat bom pa živel v mafijski kloaki, ki jo danes gledam in doživljam. Nekatere stvari, resnica pridejo prepozno. Nekateri na to karto igrajo in so lopovi, ko jih ujamejo se jim pa fučka. To uspe redkim.
Boljsi je stavek da resnica vedno pride ven prej ali slej. Tako ni določeno da pride na koncu ampak lahko pride vmes.
Drugače pa je itak vse brez veze ce se ne zavzemamo za resnico.

deep, man ;-(

grow up

Tukaj se z glavno mislijo pisca članka popolnoma strinjam. Žal pa se prinas dogaja čudna politika, kjer niso v zakonodaji in izobraževanju strogo ločene in določene smernice kaj je prav in kaj narobe. Prav tako je ignorirana osnovna človekova vrednota in to je poštenje in morala. Kot sami vidimo se pišejo zakoni tako, da se namerno pustijo luknje vv zakonodaji, katere omogočajo tistim, kateri so blizu opcije, katera je pisala zakone možnost zlorab in kraj. Poglejmo malo v zgodovino in bomo videli, da so vsi na vodilnih položajih se šli ideologijo avangardista (VODILNEGA v delavskem razredu). Sedaj pa pričakujemo, da so i že leta 1991 vrgli to ideologijo v peč in začeli soštovati novo zastavo in ustavo. Tukaj se je zgodilo to, karse je, da so ti glavni organizatorji vseh uazanih stvari.

Da je resnica res zmagala dokazujejo razni posnetiki izjav samih vpletenih, kateri ne morejo spati z tem bemenom. Veliko jih je tik pred smrtjo povedala rasnico in priznala svoje kriminalno početje.

Če se vrnemo na to temo je žal tudi naše sodstvu proti zmagi resnice, saj si ztem, k oso proti zmagi resnice zagotavljajo delo za naprej. SODNIKI opravičujejo z tem svoje delovno mesto. Uradniki pa opravičujejo svoje delovno mesto. Posledično pa globalno podpirajo in držijo štango sistemski korupciji. Zato je vprašanje, katero je pisec članka postavil izredno dobro in za vse lepo vprašanje. Zato bi sam osebno to vprašanje namenil za sedanje volitve, kjer je potrebno stranke, katere so v bistvu tihi državni udar in zagovarjajo kriminal tako, da prikrajajo zakonodajo, katera pomaga legalizirati ta početja enostavno prepovedati delovanje. Stranka MIRA CERARJA je imela ogromno takšnih patronov in so to pokazali javno v svojih nastopih v državnem zboru.

Miha,ker si fajn dečko ti zaupam skrivnost, ki to ni, ker jo imamo vsak dan na očeh, ko gledamo okoli sebe, ali takrat, ko se pogledamo v ogledalo.
Človek je žival pa če se še tako trudimo in zanikamo Žival vedno sledi plenu, v našem primeru je to denar,ker smo kao na vrhu prehranjevalne lestvice.
Najvišja do danes poznana inteligenca je pa nagon po plenu in preživetju.
Vse zgodbe katerih del smo neprostovoljno postali so izmišljene s strani posameznikov, idiotov,ki mislijo, da jih bo premoženje in oblast rešila pred minljivostjo.

To je resnica.

Zanimiva tematika, intelektualno obdelano in lepo zapisano. Žal pa temelji na napačni premisi, da je resnica nekaj absolutnega. Tako kot čas. Pa ni, ne eno in ne drugo. Oboje je relativno in odvisno od gledišča, opazovalca in sistema opazovanja. Zakaj pa se dva kregata? Najbrž ne zato, ker oba vsesta, da en govori resnico in drugi laže, ampak ker oba mislita, da govorita resnico. In tudi jo, samo na predmet spora - na sam objekt, na katerega tangira resnica, gledata s svojim sistemom vrednot in prepričanj, interesov, prioritet... Zato imamo dve tangenti, ki imata povsem drugačen smerni koeficient in se sekata samo v točki - objektu, drugače sta pa povsem drugačni. In obe sta pravi, hudič pa nastane, ko hočeta en drugega prepričati, da je možna samo ena in edina postavitev tangente (resnice) skozi točko (predmet spora), in to seveda njegova...

Resnica je ena. Interpretacij pa vec.

Čigava interpretacija je prava?

Ce se pohecam: zame moja, zate tvoja. Recimo: poletno sonce. Zame je to cudovito toplo, zate mogoce grozno vroce. Sonce pa JE. Ne glede na to, kako ga obcutiva in kaj o njem govoriva. Pa nekdo je nekoga ubil. To je dejstvo, resnica. Ta, ki ga je ubil, bo uboj zagovarjal.Se delal zrtev ali heroja. Ubiti ima prijatelja, ki zaluje z njim. Zanj je uboj nekaj najbolj groznega, nesprejemljivega. Bo govoril o zlocincu. Mogoce nobeden od njiju ne bo mirno spal. Zaradi resnice. Resnica je in vcasih hodi za tabo.

Na hitro pogledano, imaš prav, si pa vzel dva dosti enostavna primera in ju pogledal samo z ene strani. Ampak zadeva je "v resnici" precej bolj zapletena. Za večino tukaj okoli Sonce res je. Če pa ga pogledaš z recimo 8 mrd svetlobnih let oddaljenega planeta pa tega našega Sonca NI. Ga tudi ne moreš zaznati, saj informacija o njem do tja še ni prišla. Pred 8 mrd let, kamor gleda prebivalec tamkajšnje galaksije, ga še ni bilo. Isti "zdaj" pač ne obstaja v vesolju, "zdaj" je različen za različne dele vesolja, tudi kar se tiče resnice, ki je omejena na informacije (te potujejo s končno hitrostjo), ki jih dobimo iz vesolja. Te pa niso odraz stanja v vesolju v enem trenutku, ampak stanja v različnih časovnih obdobjih. Ni enega in istega "trenutka" za celotno vesolje. Če prevedem s stališče zemljanov: vesolje, ki ga "zdaj" mi gledamo, je povsem drugačno od vesolja "zdaj" v kakšni drugi galaksiji. Kako potem to vesolje v "absolutni resnici" izgleda? To absolutno stanje ne obstaja.
Ali pa recimo temna snov in temna energija. Pred 30 leti bi vsi rekli, da ne obstajata, zdaj znanstveniki govorijo, kako tvorita 96% vsega kar je v vesolju. Za nas se je "resnica" kar naenkrat spremenila, temna snov in energija sedaj STA, prej pa ju ni bilo, čeprav kao sta že od nekdaj. Pa še nismo videli ne temne energije niti snovi. Sta ali nista, kaj je resnica? Kaj vse še obstaja pa nimamo pojma o tem!? Kaj je torej resnica? Jo sploh lahko poznamo?
Ali pa, ali obstaja sonce za muho enodnevnico, ki se rodi, živi in umre na oblačen dan (in seveda ne ve nič o soncu)? Ali obstajajo barve, ali so samo produkt naših predstav v možganih? Si že kdaj posvetil z "rdečo" lučjo na "zelen" travnik. Je bil res zelen? Ne, bil je povsem rdeč. "Spornih" primerov absolutne resnice je kolikor hočeš, samo će pogledaš malo širše in poglobljeno.
Vzemimo umor, ki si ga že ti navedel. Dejstvo je, da je nekdo povzročil smrt drugega. Kaj pa je resnica? Lahko napišeš: "Moški zahrbtno ubil očeta treh otrok." Lahko, da vsa napisana dejstva držijo. Ampak, kaj če je ta umorjeni, ki sicer lahko da ima tri otroke, ampak ne skrbi zanje, vlomil v hišo "morilca", grozil njegovi družini s pištolo, da jih bo vse pobil (recimo, da je ženo že posilil) in se je "morilec" ravnokar vrnil domov, ne da bi ga umorjeni slišal, pograbil nož v kuhinji, se priplazil odzadaj in zabodel ugrabitelja do smrti. Resnica bi bila torej tudi "Junaški oče v samoobrambi rešil družino pred nasilnežem." Kaj je tu absolutna resnica? Nož v srcu, recimo? Boš tako opisal dogodek? Resnica zavisi od tega, čemu daš pozornost, o čem želiš pisati in katere stvari hočeš gledati, videti in opisovati.
Ali pa recimo, ko se vsak dan usedeš v avto in odpelješ v službo. Kupil si najnovejši avto, avto leta, ponos tehnloškega razvoja in se zadovoljno vožiš v njem. Vsi te občudujejo, občuduješ se tudi sam. Vendar bi o tem lahko pisal tudi na način, kako vsako jutro povsem brezbrižno in zavestno spuščaš v okolje strupene snovi, zaradi sebičnega dejanja ogrožaš zdravje prebivalcev in se neodgovorno vedeš do svojega okolja in otrok, ki bodo nasledili onesnažen planet. Če je avto slučajno električen, to seveda povsem ne spremeni zgornjih dejstev, le zamenja se lokacija onesnaženja.
Se pravi, če želimo imeti pravo sliko o nečem, moramo poznati ne absolutno, ampak CELOTNO RESNICO. Ki pa je zelo široka, težko opisljiva, spreminjajoča se in pogosto zelo neprijetna. Zato imamo pri vseh člankih, pogovorih, dokazih vedno in samo delno resnico, ki je podana na povsem subjektiven način.
Resnica je zelo kompleksna stvar, predvsem pa hudo subjektivna :)

Ti si vprasal, cigava interpretacija je prava. Tema pogovora je bila resnica. Moja, tvoja resnica. Ce hoces tako silno zakomplicirati, pa resnice ni. AMPAK JE. Ce ti je vsec ali ne. In tudi interpretacije so. Kadar so. In polemike so. In vojne so. In porazi so. In zmage so. Ne glede na resnico, resnica je.

"Resnica je zelo kompleksna stvar, predvsem pa hudo subjektivna :)"

Drži. Objektivnosti ni; so samo soočenja subjektivnosti. Kljub temu, je resnica in resnica, je laž in laž. V naši družini kroži anekdota o reakciji majhne deklice, ki se je razburila: to pa ni več hec, to je laž! Torej gre za nek notranji, verjetno zelo individualen, se pravi subjektiven, občutek, kaj je šala in kaj je laž.

Resnica je, da ima vsaka misel, beseda, dejanje posledico. Navadno se resnice zavemo šele takrat, ko nas posledice laži udarijo po glavi.

Bravo. Cesarjeva nova oblacila so: vecna resnica o lazi. Bistvo je vidno s srcem, pravi mali princ. Otroci mnogokrat vidijo dlje. Preprosti ljudje pa ponavljajo: laz ima kratke noge. Pomeni: slej ko prej jo ujamemo. Ne pride dalec. Posledice pa so. Resnica pride za tabo, ne ubezis ji.

Drži. Absolutna resnica je, da ima vsak vzrok svojo posledico, ki je spet vzrok za naslednjo posledico itd. Eni pravijo temu karma. To je najbrž edina stvar, ki velja vedno in povsod.

Karma je malce ožja vzročno posledična povezava. Karma deluje za vse in na vse; avtomatsko. To je en zakon. Drugi je zakon izbire. Druga vzročno posledična komponenta je torej zavestna odločitev. In za sedaj vemo le za človeka, da je dejansko zmožen zavestnih odločitev. Zato tudi koncept resnice in laži velja le zanj (po doslej znanem). Vsaj tako jaz dojemam.

Tukaj se postavi vprašanje v kolikšni meri je naša zavestna odločitev svobodna (naša) ali pa je že vnaprej določena (z zakonom vzroka in posledice). Če zakon vzroka in posledice vedno velja, potem je naša "zavestna odločitev" samo avtomatičen odgovor na nek vzrok in potemtakem ni svobodna. O tem vprašanju so se že precej pred nami ubadali bolj pametni filozofi od nas tukaj, pa kolikor vem niso prišli do končnega odgovora: ali obstaja usoda v tem smislu, da je že vse dogajanje vnaprej določeno in smo mi samo statisti, ki se jim stvari dogajajo po vnaprej napisanem scenariju, ali pa imamo svobodno voljo in se lahko v vsaki situaciji svobodno odločamo za izbiro?

Kralj Oidip, npr.