V tovarni je treba tudi določiti vodjo 4. industrijske revolucije, ki je zadolžen in odgovoren za načrtno in celovito transformacijo in mora biti kompetenten za industrijo 4.0, ker vse vodstvo vseh pomembnih tehnologij nikoli ne bo razumelo in mu tudi ni treba. Če ima tovarna z nad sto zaposlenimi enega kompetentnega vodjo revolucije kot namestnika direktorja, lahko izpelje celovito revolucijo, drugače nima nobenih možnosti.

Pozablja se, da digitalizacija ni samo to, da implementiraš Excel, kakšno podatkovno bazo, montiraš robotka in postaviš nekaj zaslonov. Terja zelo usklajeno delovanje celega tima, kot orkester. V slovenskih firmah se zatika na veliko področjih. Menedžment velikokrat bremza ali ustavlja zadeve, ker finančni učinki niso kratkoročni. Tehnologija je pogosto prešibka in se od nje pričakuje preveč v smislu: ''Ajde vidva, dajta uredit celotno digitalizacijo za vse proizvodne procese v naši firmi z 1000 zaposlenimi, tukaj imata budget 50.000 EUR, časa imata 6 mesecev.'' Trend digitalizacije se je videl že pred veliko krizo 2008 in že takrat smo zaostajali, takrat se je nato v Evropi pospešilo preko nemškega promoviranja industrije 4.0. Njim so sledili nekateri, ki so te zadeve podprli na nacionalnem nivoju, npr. Španci. Američani so sprva zelo zaostali sedaj pa s hitrimi koraki gredo naprej. Seveda, da o Japoncih in ostalih Azijcih, ki so na skrivaj v tišini dali v šesto prestavo ne govorimo. Slovenija pa sramežljivo caplja zadaj. Nekaj preboja je bilo, a smo (pre)počasni. Posledice so vidne na področju prodaje, marž, fleksibilnosti, odzivnosti, kvalitete dela, odpornosti proti zunanjim šokom in še kje. Tudi pri plačah.