V primerih prodaje nepremičnin po moje niso težava notarji temveč zakon . Zakon namreč ne upošteva, da notar preverja pravno stanje nepremičnine, ki je predmet prodaje . V kolikor je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo brez zaznamb inpekcijskih postopkov ni mogoče notarjem naprtiti kontrolo oz ugotavljanje dovoljenosti in skladnosti gradenj na podlagi upravnih postopkov. Očitno je zakonodajalec skušal kar pavšalno notarjem naprtiti kontrolo oz ugotavljanje , ki jo nista zmogla niti prejš nja niti sedanja država glede črnih gradenj in pozabil , da je prejšnja zakonodaja imela določilo po katerem je glede črne gradnje na novega lastnika prešla tudi odgovornost . V zakonu tudi ni upoštevano, da objekti zgrajeni do leta 1968 niso potrebovali gradbenega dovoljenja in posledično niso imeli niti uporabnega dovoljenja . Glede prodaje posameznih stanovanj v etažni lastnini zgrajenih pred letom 1990 pa je predmetno določilo čista nebuloza, glede na način prodaje ,zahtevkov za izdajo kopij uporabnih dovoljenj in verjetno tudi urejenosti arhiva upravnih enot.
Ni pa jasno kaj je z odgovornostjo v primerih, da prodajalec ima gradbeno in uporabno dovoljenje in je izvedel spremembe na nepremičnini tekom uporabe brez upravnih dovoljenj; npr spremembo namebnosti na delu objekta . Pri pisanju zakonov je verjetno treba upoštevati ali vsaj proučiti problematiko (dejansko in pravno), ki se jo poskušala urejati . Nepremičnine, ki so lahko predmet pravnih poslov so bile zgrajene tudi v prejšnji, predprejšnji in predpredprejšni državi .