V slovenskem zdravstvu manjka vrlin, bi rekel Aristotel. Preveč je nizkotnih poželenj, preveč je požrešnosti. Stroški dela so odšli v nebo in ves denar kar se v okviru sanacije vloži v bolnišnice se uporabi za sanacijo plač, ki nikoli ne bodo sanirane, ker vsaka sanacija povzroči vse več pogoltnosti. Tudi zamenjava vodilnih ne bo ničesar rešila, stroški dela so preprosto previsoki.

Zaposleni v zdravstvu so postali razbrzdani ljudje, po domače neobvladani. V denarju, dobičku, slavi ni izprijenosti in sicer, ljudi ne grajamo, ker si tega želijo, je rekel Aristotel, ampak kdor pretirano išče denarno naslado se imenuje neobvladan. Tisti, ki se peha za pretiranimi nasladami je razbrzdanec in zaposleni v zdravstvu, pravzaprav v celotnem javnem sektorju so postali razbrzdanci. To je četrta najslabša vrsta ljudi, je rekel Aristotel, sicer je zaposlenim v javnem sektorju vseeno, saj se počutijo kot v raju.

Slovenski paradoks - več specialističnih ambulantnih RTG, CT, MR, UZ, laboratorijskih in drugih pregledov - za isto ceno je v zdravstvenih zavodih večja izguba, pri privatnih pa zaslužek. Rešitev je na dlani: večino tega "outsorsati". Zdravstveni zavodi pa naj obdrže le tiste pred in pooperativne, ter tiste, ki zahtevajo posebno strokovno-specialistično obravnavo. Prav tako se naj preiskave in izvidi ne ponavljajo, marveč se naj prenašajo in nadgrajujejo. Z delovno zakonodajo pa je treba medsebojno delo v zavodih in pri privatnikih povezovati in ne izločati. Ne nazadnje pa je treba uvesti javna merila in obravnavo kakovosti ter na osnovi tega konkurenčnost. Manjši zavidi-bolnice pa imajo idealne možnosti za specialnosti, ne pa da "svaštarijo"!

Zakaj bi kdo pri zdravi pameti varčeval, če pa večjo izgubo kot jo narediš, več denarja dobiš od države za sanacijo?