Joj! Koliko besed je potrebnih, da obrazloži še vedno majavo stališče. Lahko bi porabil samo eno. Pohlep.

Ko stavkaš v podjetju postaviš na kocko tako svojo, kot prihodnsot podjetja, ki lahko zaradi stavke tudi propade, zato se obnašaš razsodno.

V javnem sektorju pa ni tako. Stavka v javnem sektorju ni nič drugega kod izsiljevanje. Kupci so storitve prisiljeni plačati tudi če jih ne dobijo in firma (država) zaradi stavke ne bo propadla.


Pogajati se z javnim sektorjem zgolj o plačah nima nobenega smisla, ker je to le en del zgodbe, manjka pa produktivnost, učinkovitost, kvaliteta,...

Treba se je vprašat, kaj dobimo za svoj denar od javnega sektorja, ne pa koliko ima kdo plače. Začnimo se pogovarjati o cenah storitev, ki jih nudi JS.
Ko npr. prideš k avtomehaniku na popravilo avtomobila se tudi pogovarjaš o ceni, ne pa o tem, koliko je mehanik plačan, koliko je stala delavnica, koliko novo dvigalo in kdaj bo amortizirano, koliko stane vodenje knjig in koliko ima računovodja plače,...

Mene zanima koliko, skupaj z amortitacijo opreme, prostorov, režijo,... stane pri nas neka operacija, koliko stane nek sodni postopek, koliko stane nek uradni postopek, koliko osnovno šolanje enega otroka, koliko vrtec za enega otroka, koliko na mesec stane nek muzej,... in zanima me tudi kvaliteta operacije, ažurnost sodnega postopka, kvaliteta izobrazbe, ki jo otrok dobi v šoli,...
Če 10 ljudi dela na izdaji gradbenega dovoljenja pol leta, so preveč plačani, pa če dobijo evro plače. Ampak mene kot uporabnika to ne zanima, zanima me koliko gradbeno dovoljenje stane (neposredno + prek davkov).

Kaj je problematicno? Vse.

Če bi bil mlad, bi stavkal oz. zahteval, da lahko delodajalec odpusti delojemalca na enak način, kot ga zaposli. Torej, če ti na razgovoru reče "lahko pričneš jutri", ti lahko tudi reče "jutri končaš".
Res je v tem primeru negotovost višja, vendar bi bila tudi plača višja.
Robert