Za poudariti je zadnji stavek, da se nekatera pomembna podjetja vedejo tako, kot da je spet za nekaj časa konec zlatih let in dodatkom, da smo se tudi drugi podjetniki začeli obnašati podobno, kajti več pametnih ljudi vidi krizo za ovinkom. Preprosto, začeli smo varčevati. Dober čas za dvig plače je mimo. Kaj ostane javnem sektorju? Rast produktivnosti dela je v povprečju zadnjih dveh let znašala 1,9 odstotka in za 1,9% naj se poveča masa za plače v javnem sektorju, znotraj te mase naj sindikati delijo kakor vedo in zmorejo.

Ob izsiljevanju sindikatov javnega sektorja ne moremo prezrti novi indeks globalne konkurenčnosti - Slovenija je 35. država sveta. Dobri smo po kriterijih, ki so odvisni od gospodarstva in podjetnikov. Katastrofalni pa po kriterijih, ki so odvisni od države in nas vlečejo dol. Pri bremenih zaradi državne regulacije smo 122, učinkovitosti zakonodajnega okvirja glede regulacije smo 111., učinkovitosti zakonodajnega okvirja glede reševanja sporov 97., neodvisnosti sodstva 82., učenja kritičnega razmišljanja v izobraževanju 86., zapletenosti na področju tarif 112., notranji mobilnosti delovne sile 133., praksi zaposlovanja in odpuščanja 132., enostavnosti zaposlovanja tujih delavcev 115., fleksibilnosti sistema plač 104., po zdravju bančnega sistema 89., tržni kapitalizaciji 89., padli smo na področju zdravstva...Ne samo, da je trenutek za višje plače – zamujen, glede na prej omenjena 122, 133, 132, 86, 115... mesta, zaposleni v javnem sektorju slabo opravljajo svoje delo in si ne zaslužijo višjih plač. Poglejmo za primer katastrofalno 86. mesto za kakovost štrukljastega šolstva, ki ne uči otroke kritičnega razmišljanja in iz otrok dela nekritične bebce in bečke s katerimi bo v življenju vsak lahko manipuliral. Slabše popotnice štrukljevi učitelji otrokom ne morejo dati.