Zagotovo vse to velja za vse, ki verjamejo instanr odrešiteljski vlogi oglaševanja in pa novinarjev. Na srečo resnice (in nesrečo medijev) je več takih, ki medijem in reklamam ne zaupajo več. In na srečo novinarjev in medijev ki preobrazijo cirkusantkost v odgovorno poslanstvo tega čudovitega medija in poklica.

Koga se torej bojimo, konca ali resnice?

Obojega.

Miha ti si car, si absolut v resnici. Malo me skrbi, da si prehitro prišel do razodetja, vsaj dvajset let. Ti pa z lahkoto opravičim da si na državni dudi, hehe.Mogoče je ravno to prednost, ker podganja dirka na prostem trgu ni ravno kompatibilna s takšnim razmišljanjem.
V bistvu čisti luksus.

Pred leti sem gledal angleški film v katerem so se pogovarjale dve priletni aristokratinji. Ena od njiju se prime za kožo na roki in pravi drugi: vidiš,samo tole šteje, vse ostalo je blef.

Čestitke za kolumno.

Nisem povsem prepričan, prav daleč od resnice pa tudi ne, če rečem, da se podjetniki bojimo že slik Marjana Šarca in ljudi, ki ga obkrožajo.

Po moje je neto vrednost posameznika, ki ga uvršča v socialno piramido in mu -v končni fazi- omogoča oplemenititi svoje gene, odvisna od marsičesa. Ne le od denarja.

neto vrednost = status + leta + denar + izgled + značaj + smisel za humor...

Če imaše nečesa manj lahko kompenziraš z drugim. Resnično nesrečen je le oni, ki je "ružan, tužan i do boga dužan". Ko tako gledaš na pogoste medčloveške transakcije dobijo nekateri megleni pojavi jasnejše oblike. Nenadoma razumeš npr. komponento nižanja kriterijev pri izbiri partnerja, naraščujočo pomembnost značaja in družbenega statusa (oboje je pešanje drugih spremenljivk, npr. izgleda in let).

Če zaključim s tistim znanim rekom: "I have seen the enemy and the enemy is us." Ni resnice posvečene elite, ki nam skozi oglase prodaja različne identifikacije, ampak ima ne-identifikacija (neobnašanje po zgornji formuli) hude realne posledice na možnost plemenitenja genov in bonvivanstva. Ozke, bogate elite nam ne vsiljujejo vzorcev, ampak nas je z njimi programiralo milijon let evolucije; pa kdor ni - ni preživel. Resnica elit in naša resnica sta isti, le da jo oni instrumentalizirajo, mi pa nad njo vihamo nos, ker da ni naša.

V bistvu nimamo družbe, kjer bi bil problem ravnati po resnici. Imamo družbo, kjer je problem naglas povedati, kaj resnica je, ko te pri ravnanju po njej zasačijo. Npr. že sama misel o neto vrednosti in o reduciranju "višjih človeških abstrakcij" nanjo je triggering. Ampak, ali je morda statistična laž?

... Premislimo, preden bo resnico premagal konec! ...

... evo, sicer imam na koncu malo mešane občutke, vsekakor pa je članek nekaj najboljšega, kar sem kdaj prebral na Financah ...

Resnica je. Ce zmaga ali ne zmaga. Vidi jo, kdor jo more/sme/hoce. Tudi, ce je nice ne vidi, je. Enkrat pride do vsakega. Ob koncu/smrti do vsakega, ki jo se tako zanika, pride TRENUTEK RESNICE. Ali je smrt trenutek resnice? Je, ce prej ne, pa je takrat. Nihce se ji ne izogne za vecno. Pravijo pa, da tisti, ki se ji celo zivljenje izogibajo, tezko odidejo.Se ne morejo soociti z njo.

Kaj pa, če laž na borzi vrednot kotira višje od resnice? Kaj pa, če je mit o neprecenljivosti resnice največja laž človekove zgodovine?
--
Ko kakšnega gorečega zagovornika sistemskih rešitev spraviš v klinč,od koder ne more pobegniti brez odgovora,ti bo na vprašanje kam to vse skupaj pelje, ker njegove trditve ne pijejo vode,na kraju priznal,da v propast.
In ko ga vprašaš zakaj gremo potem po tej poti odgovori, da druge poti ni.

To pomeni,da politika in ostali dušebrižniki pri polni zavesti producirajo laži in prevare, ker druge poti ni ,da družba lahko funkcionira.

Škoda da tega nisem razumel takrat,ko sem dobil delovno knjižico.

Spet ena tipična slovenska projekcija lastne nesreče in nezadovoljstva v namišljeno nesrečo drugih.

Točno to se bojimo, da bo resnico premagal konec. Kaj mi pomaga ce doživim pravico in urejeno drzavo ko bom star čez 80 let do takrat bom pa živel v mafijski kloaki, ki jo danes gledam in doživljam. Nekatere stvari, resnica pridejo prepozno. Nekateri na to karto igrajo in so lopovi, ko jih ujamejo se jim pa fučka. To uspe redkim.
Boljsi je stavek da resnica vedno pride ven prej ali slej. Tako ni določeno da pride na koncu ampak lahko pride vmes.
Drugače pa je itak vse brez veze ce se ne zavzemamo za resnico.

deep, man ;-(

grow up

Tukaj se z glavno mislijo pisca članka popolnoma strinjam. Žal pa se prinas dogaja čudna politika, kjer niso v zakonodaji in izobraževanju strogo ločene in določene smernice kaj je prav in kaj narobe. Prav tako je ignorirana osnovna človekova vrednota in to je poštenje in morala. Kot sami vidimo se pišejo zakoni tako, da se namerno pustijo luknje vv zakonodaji, katere omogočajo tistim, kateri so blizu opcije, katera je pisala zakone možnost zlorab in kraj. Poglejmo malo v zgodovino in bomo videli, da so vsi na vodilnih položajih se šli ideologijo avangardista (VODILNEGA v delavskem razredu). Sedaj pa pričakujemo, da so i že leta 1991 vrgli to ideologijo v peč in začeli soštovati novo zastavo in ustavo. Tukaj se je zgodilo to, karse je, da so ti glavni organizatorji vseh uazanih stvari.

Da je resnica res zmagala dokazujejo razni posnetiki izjav samih vpletenih, kateri ne morejo spati z tem bemenom. Veliko jih je tik pred smrtjo povedala rasnico in priznala svoje kriminalno početje.

Če se vrnemo na to temo je žal tudi naše sodstvu proti zmagi resnice, saj si ztem, k oso proti zmagi resnice zagotavljajo delo za naprej. SODNIKI opravičujejo z tem svoje delovno mesto. Uradniki pa opravičujejo svoje delovno mesto. Posledično pa globalno podpirajo in držijo štango sistemski korupciji. Zato je vprašanje, katero je pisec članka postavil izredno dobro in za vse lepo vprašanje. Zato bi sam osebno to vprašanje namenil za sedanje volitve, kjer je potrebno stranke, katere so v bistvu tihi državni udar in zagovarjajo kriminal tako, da prikrajajo zakonodajo, katera pomaga legalizirati ta početja enostavno prepovedati delovanje. Stranka MIRA CERARJA je imela ogromno takšnih patronov in so to pokazali javno v svojih nastopih v državnem zboru.

Miha,ker si fajn dečko ti zaupam skrivnost, ki to ni, ker jo imamo vsak dan na očeh, ko gledamo okoli sebe, ali takrat, ko se pogledamo v ogledalo.
Človek je žival pa če se še tako trudimo in zanikamo Žival vedno sledi plenu, v našem primeru je to denar,ker smo kao na vrhu prehranjevalne lestvice.
Najvišja do danes poznana inteligenca je pa nagon po plenu in preživetju.
Vse zgodbe katerih del smo neprostovoljno postali so izmišljene s strani posameznikov, idiotov,ki mislijo, da jih bo premoženje in oblast rešila pred minljivostjo.

To je resnica.

Zanimiva tematika, intelektualno obdelano in lepo zapisano. Žal pa temelji na napačni premisi, da je resnica nekaj absolutnega. Tako kot čas. Pa ni, ne eno in ne drugo. Oboje je relativno in odvisno od gledišča, opazovalca in sistema opazovanja. Zakaj pa se dva kregata? Najbrž ne zato, ker oba vsesta, da en govori resnico in drugi laže, ampak ker oba mislita, da govorita resnico. In tudi jo, samo na predmet spora - na sam objekt, na katerega tangira resnica, gledata s svojim sistemom vrednot in prepričanj, interesov, prioritet... Zato imamo dve tangenti, ki imata povsem drugačen smerni koeficient in se sekata samo v točki - objektu, drugače sta pa povsem drugačni. In obe sta pravi, hudič pa nastane, ko hočeta en drugega prepričati, da je možna samo ena in edina postavitev tangente (resnice) skozi točko (predmet spora), in to seveda njegova...

"Resnica je zelo kompleksna stvar, predvsem pa hudo subjektivna :)"

Drži. Objektivnosti ni; so samo soočenja subjektivnosti. Kljub temu, je resnica in resnica, je laž in laž. V naši družini kroži anekdota o reakciji majhne deklice, ki se je razburila: to pa ni več hec, to je laž! Torej gre za nek notranji, verjetno zelo individualen, se pravi subjektiven, občutek, kaj je šala in kaj je laž.

Resnica je, da ima vsaka misel, beseda, dejanje posledico. Navadno se resnice zavemo šele takrat, ko nas posledice laži udarijo po glavi.