In razmisljanje domacinov iz ulice
yle.fi/uutiset/osast...ds/9884738

Marin, ki živi v mestu Vaasa na zahodu Finske, se je v prvih šestih mesecih prejemanja UTD zaposlila na zavodu za preprečevanje odvisnosti in zlorabe drog,

torej drzavna sluzbica.

Preizkusil je več idej in se odločil: »Izdeloval bom šamanske bobne in organiziral 'naravne koncerte' v finskih parkih.

Ampak bo imel moznost kasirati za te svoje izdelke/storitve?

Tako se dozdeva, da se utegne eksperiment preleviti v spremembo zdajšnjega social­nega sistema in morda pomeni prelomnico za začetek nove, drugačne družbene ureditve.

Tako je - socializem skozi zadnja vrata.

Sem šel čez komentarje in edino kajulci mi pije vodo, nekako izhaja iz razmišljanja.
Torej, kaj je UTD? Nič novega, jaz se spomnim, da so ga poznali že Rimljani, lahko celo, da je pred njimi že kdo drug pogruntal zadevo, ne vem. Od takrat je znan pregovor kruha in iger, sedaj se temu lepše reče UTD.
Kako jaz vidim UTD, kar se tiče Slovenije. Rzumem ga kot hitro rešen problem, kar se tiče neplačevanja zaposlenih, socialnih transferjev, minimalnega plačila in lažjega menjavanja zaposlitve. V bistvu vse, kar si želijo delodajalci, razen prve točke.
Torej, ad.1: vsak delodajalec bi si samo 1x privoščil nateg zaposlenega, potem je oplel. Nihče, nikdar ne bi več delal pri njem. Zadeva rešena. Ad.2: UTD bi bil edini socialni transfer, sem pa tja bi se še našle zadeve, za posebne skupine ljudi (npr. za take, ki potrebujejo nego). Mislim, da bi bila masa socialnih transferjev v tem primeru celo nižja od sedanje. Ad.3: problem minimalne plače, zaradi katerega delodajalci stokajo do onemoglosti, bi bil v trenutku rešen. Zadevo lahko črtajo iz zakona. Bi bilo pa zanimivo, kako bi delodajalci z odprtimi usti zijali, ko nihče več ne bi hotel delati za sedanjega minimalca. Ljudje bi se znebili strahu pred izgubo še tako nedostojne plačane službe. Ad.4: Isto, kot pod tretjo točko, trg dela je lahko liberalen do amena, kar si zelo želijo delodajalci. Samo kaj, ko bi spet zijali z odprtimi usti, ko bi zaposleni na hitro rekel nasvidenje. Takrat bi se delodajalci šele začeli zavedati, kaj pomeni imeti lojalnega zaposlenega, ki rad hodi v službo in da nekaj od sebe.
Je pa zanimivo, da si politika in delodajalci niti ne želijo srečnih in uspešnih zaposlenih (vsaj v prevelikem procentu ne), ker zadovoljni ljudje se ne bojijo in ne požrejo vsega gnoja in je z njimi težje manipulirat. Skratka, pri odločevalcih je splošna blaginja nezaželena.
Seveda je namen UTD-ja odvisen od cifre.