Dejstvo, da so v Španiji plače tako »odporne« proti zniževanju, ekonomiste preseneča tudi zaradi izredno visoke stopnje brezposelnosti, ki bi Špance prej ali slej morala prepričati, da bi poprijeli tudi za slabše plačana dela (tudi upoštevanje obsega dela na črno tega zaključka ne spremeni). Rigidnost tamkajšnjih plač bi morda še lahko utemeljevali z visoko zadolženostjo španskega prebivalstva, a kot pove tabela, plače tam ne stagnirajo, temveč celo rastejo, in to ne zanemarljivo. Prav dolgo tako zanesljivo ne bo več šlo in nekaj se bo moralo »vdati«.

Clap, clap. Skoda da je tole zaklenjeno. Cheerleaderji pa bodo se vedno razlagali, kako je vse super, dokler jih ne bo kaksna kopija ukrajinske revolucijo "popolnoma in nepricakovano" presenetila.

Ali se avtorju ne zdi, da je zmanjšanje plač poleg zmanjševanja zaposlenosti in s tem kupne moči glavni vzrok nizke inflacije oz. deflacije?

Kot vedno izvrsten članek. Drobna pripomba pa leti na terminologijo. Zakaj tudi g. Kotnik govori o "položnicah". Plačujemo račune, ali če hočete, stroške, "položnica" (ki kot taka itak več ne obstaja) je le instrument za to in jo dobimo kar zastonj zraven računa :).

Na drugem grafikonu je prikazan obseg zadolženosti prebivalstva, izražen v odstotkih BDP, za vsako od evrskih držav. Ciprčani so najbolj zadolženi na celotnem evrskem območju

Tole se mi pa zdi nekoliko preveč površen podatek. Nekaj pove, veliko pa skrije. Vem, npr, da je John Fredriksen (najbogatejši norvežan) uradno Ciprski državljan (najbrž tudi rezident). Živi pa v Londonu. Oboje iz davčnih razlogov. Takšnih ljudi je zagotovo več, in masa dolgov, ki jih imajo in prenesejo zna biti zajetna. Zato bi bilo dobro pogledati podatek o zadolženosti po decilih ali kvintilih. Mogoče tudi, kakšen je dolg (glede na plače) pri tistih, ki dejansko živijo od plač.

Prav tako me zanima, če v dolg šteje tudi limit na TRR? Pri dolgu tudi ločiti na stanovanjske kredite (ali, bolje, dolgoročne - malce težje kleščenje) in potrošniške (kratkoročne - tukaj se najbrž da kaj narediti na v enem letu, recimo).

Vse problematične države, ki jih omenjaš, so uravnotežile tekoči raču, tako da neke nadaljnje splošne notranje devalvacije ne potrebujejo več (delna izjema je Ciper, kjer je komunistično pometanje problemov pod preprogo trajalo najdlje in je počilo nazadnje. Čeprav se sam za CIper ne bi preveč bal, zaradi angleške kolonialne tradicije je to izmed naštetih država z največjo reformno sposobnostjo).

Mora pa večina teh držav uravnotežiti razmerje med javnim in zasebnim sektorjem, kar še posebej velja za Slovenijo, ki je na tem področju v krizi naredila daleč najmanj.