Pozdravljeni,

Z enim izmed mojih forumskih kolegov sva imela pri eni temi zelo bogato ekonomsko debato na temo inflacije v Sloveniji, razmerja tolar/evro itd.

Ob tem sem kolegu zastavil nekaj vprašanj na katera je zelo dobro odgovoril. Toda rad bi dobil še odgovor kakšnega znanega ekonomista, ker se mi zdi, da je tematika relevantna.

(btw. za pojasnitev ozadja debate: s kolegom forumašem sva do vprašanj prišla preko debate o nujnosti notranje devalvacije - in padcu standarda, ki naj v zadnjih 10 letih ni bi bil realen, o previsoki minimalni plači, problematiki tendence rasti cen v državi itd.)

Glavna poanta je bila, da se velik del slovenske problematike skriva v evru, ki je uničujoče potenciral nekatere slovenske strukturne probleme.


Spodaj še enkrat pošiljam (malce stilsko preoblikovana) vprašanja, ki so se mi postavila:

Prvo vprašanje se mi poraja o precenjenosti tolarja pri tečaju 239.64 tolarja za evro. Pojavila se je teza, da naša problematika minimalnih plač izhaja tudi iz te odločitve. Mićo Mrkaić je v svojem delu "To so bile svete krave" postavil tisto danes že legendarno tezo: Da je slovenska državna politika držala umetno prenizek (!) tečaj tolarja, da je s tem kompenzirala pri tehn. nezahtevnem izvozu in odlašala prepotrebne strukturne reforme. Potemtakem bi moral biti končni tečaj tolar/evro - bolj v prid tolarju? Ali bi bilo s takratnega vidika bolj realno postaviti tečaj (po mojem forumskem kolegu) 350 tolarjev/evro, ali (po Mičotu) 180 tolarjev/evro?

Drugo vprašanje: kdo na koncu odobri končni tečaj da ob vstopu v ERMII. Guverner centralne banke, ki se pogaja v imenu države? Finančni minister? Je bila tukaj vmes posredi politična kuhinja, obstajajo tu kakšni sumi?

Naslednji dve vprašanji se mi postavljata glede inflacije v Sloveniji. Ob mojem omejenem makroekon. znanju sem sam mnenja, da je inflacija poglavitni sovražnik delovnega ljudstva - ljudi, ki ustvarjajo. To je rop pri belem dnevu. Očitno smo v Sloveniji nekje po drugi polovici devetdesetih v protiinflatorni politiki zamočili. Najprej smo inflacijo spravili iz jugo nivojev - kar JE dobro (!!!) - na cca. 8%, nato počasi še nižje na 3-5%. Toda mene zanima, zakaj nismo inflacije že takrat uspešno mogli spraviti na 0,5-1% (kar je blizu optimuma) in je tam držati. Kje nam je zmanjkalo zadnjih nekaj % ???? Saj smo navsezadnje našo restriktivno capital-inflow politiko (beri: tujce ven) zagovarjali kot v temelju anti-inflatorno; zmanjševanje možnosti za povečanje denarnih količin - disrupcije - v obtoku!

Zadnje vprašanje se tudi nanaša na inflacijo in sicer na famozne podražitve takoj ob prevzemu evra in tisti znameniti slovenski "summer of discontent 2007", ko so inflacija in podražitve čez noč celo postale prva medijska tema (čeprav politično motivirana: napadi na vlado, predvsem na pokojnega Bajuka). Tukaj me bega več zadev: 1. ali bi se lahko večjemu delu tistih podražitev lahko izognili (pazite: tudi Italijani se jim niso!), 2. ali Bajuk navsezadnje nosi odgovornost za te podražitve in 3. kako to, da naša uradna stopnja inflacije ni merila velikih podražitev (hrana, kofeti, nekatere druge storitve) in je ostajala na 2-4%? Kreativno računovodstvo?

Za zaključek še: Kakšna bi bila po Vašem najbolj efektivna markoekon. politika, kjer bi se doseglo povečanje realne kupne moči prebivalstva a NE na račun kakršnekoli oblike inflacije? Se pravi cilj bi bil: 1. normalna raven realnih prihodkov prebivalstva v državi in 2. vzdrževanje realne vrednosti teh prihodkov.

Torej, zanima me, če mi na urednišvu Financ lahko pomagate. Bi lahko ta vprašanja poslali kakšnemu ekonomistu - pa bi nanje odgovoril v kolumni? Imate mogoče kontakte z J.P. Damijanom, Šušteršičem, Mastenom, Mrkaičem?

Hvala,

vaš zelo zvesti uporabnik foruma Rokc in zvesti bralec Financ (kot tudi vseh prilog Financ :=))