Izbrani forum: Glavni forum

Izbrana tema: članek V iskanju miru na obali

Strani: 1

istrijan76 sporočil: 83
[#2444032] 13.08.14 07:51
Odgovori   +    3
Kaj mi lahko kdo pove kje je ta "obala"??? Za nas ki tu živimo je slovenska Istra.
murje sporočil: 3.664
[#2444096] 13.08.14 09:52
Odgovori   +    4
SAJ NI RES, PA JE!

Zakaj ne bom več dopustoval v Portorožu

Dopust. Vsaj za podaljšan vikend. Štiri dni odmora od divjega tempa v službi. To je vse, kar sem si, skupaj z dvojico podobno mislečih kolegov, želel. In kje bi lahko bila ustreznejša destinacija za kratko počitnikovanje kot na slovenski obali? Odločitev je padla, gremo v "biser slovenskega Primorja" Portorož.

Namesto idiličnega polnjenja baterij pred novimi izzivi v prihajajočih delovnih dni, so nam domačini ponudili nemalo razlogov za slabo voljo. Portorož naj bi bilo mondeno letovišče. Po čem že? Morda po cenah. O kakšnih vrhunskih storitvah in prijaznosti turističnih delavcev pa ni ne duha ne sluha. Vsaj za turista, ki mu mesečni dohodek ne dopušča, da bi zapravil celoten letni proračun kakšne manjše slovenske občine v hotelu s petimi zvezdicami.

Razumljivo je, da oddiha željni tudi v Portorožu ne moremo dobiti vsega zastonj, a najmanj, kar pričakujemo je, da nas ne bodo odirali. Že na sami plaži za storitve pod minimalnim standardom zahtevajo pravo malo bogastvo. Če se na obalo ne odpraviš ravno ob sončnem vzhodu in zavzameš pozicije ob tistih dveh drevesih, ki jih premore portoroška plaža, je iskanje naravne sence približno tako smiselno kot lov za svinjsko pečenko v Teheranu. Da bi tiste z bolj občutljivo kožo obvarovali pred sončnimi opeklinami, Portorožani vljudno ponudijo senčnike. In jih seveda zakasirajo. Komplet za tri osebe stane 15 evrov. Za to ceno bi pričakoval, da ti bodo prinesli baldahin, pod katerim bi se lahko razkomotili vsi člani nekdanje glasbene senzacije Kelly Family, dobiš pa miniaturne marele, ki s senco pokrijejo ravno pol kvadratnega metra.

Če odmisliš morsko travo in ostalo rastje, ki plava na površju, je voda povsem spodobna in več kot primerna za ohladitev. A nov šok te pričaka, ko zlezeš nazaj na kopno in želiš s sebe izprati sol. Tuše sicer imajo, a ti se sprožijo le, ko jih napolniš z vsoto kovancev, ki je adekvatna ceni kave v kakšni povprečni štajerski krčmi. In za to ceno ti privoščijo hud "luksuz". Voda teče ravno eno minuto. Šamponiranje odpade. Bolj učinkovito bi bilo, da bi za ta denar kupil ustekleničeno vodo v trgovini in se polil z njo. Bolj bedasto kot ob nateganciji s plažnimi tuši se že ne bi mogel počutiti.

Na dopustu se pri hrani ponavadi ne držiš nazaj, a v Portorožu je strah, da bi pridobil kakšen odvečen kilogram, skoraj odveč. Na terasi restavracije deset metrov od morja ti postrežejo z ribo iz zamrzovalnika. Kot alternativno opcijo ti ponudijo še pico s tremi rezinami šunke na testu v širini gramofonske plošče. Tudi natakarji si vzamejo čas, preden se primajejo do mize in ti blagovolijo pod nos pomoliti jedilni list. Obstajajo častne izjeme, kot je Ribja kantina, kjer sta kulinarična ponudba in postrežba na visoki ravni. Za primerno ceno, seveda.

Če te na eni strani v tem "mondenem" letovišču odirajo, pa na drugi strani dajejo vtis, da sploh nočejo tvojega denarja. Večerni zabavni program v celem mestu predstavljata dva one-man-terasa-benda, ki ob posneti matrici godeta za skupno šest priletnih parov z Italije in Rusije. Na vrhuncu sezone! Na najbolj sončen teden v celem poletju! Lahko bi se sicer odpravili na "festival", ki ga pripravlja eden od tamkajšnjih hotelov, pa pogled na repertoar, kjer glavno točko v desetih od dvanajstih festivalskih dni predstavlja vokalno-instrumentalna zasedba Victory, razvedrila željnega obiskovalca hitro odvrne stran.

Turizem so ljudje, je znana krilatica, ki jo na vsakoletnih konvencijah ob s kanapeji obloženih mizah ponavlja cvetober slovenskih turističnih delavcev. Popolnoma prav imajo. Slovenski gost v Portorožu hitro dobi občutek, da tam ni najbolj zaželen, oziroma, da bo prišel na vrsto šele, ko bodo lokalci z osladno zaigrano prijaznostjo postregli Italijane, Ruse, Nemce in druge tujce. Ključni gradnik odločitve, ki sem jo obelodanil v naslovu tega zapisa, je bil šef ene od tamkajšnjih izposojevalnic koles. Želeli smo najeti kolesa, da bi se ob obali zapeljali do Pirana. Ob najemnini smo bili pripravljeni plačati tudi kavcijo, če bi jo zahtevali. Pa nas je možakar hitro odpravil: "Ne posojam koles mladim!" Ker sta mu, kot je sam rekel, enkrat dva mulca očitno malo zvila enega od biciklov, se je on očitno odločil, da bo posojal le še gostom, ki so že praznovali abrahama. Diskriminirani smo bili na osnovi starosti! Čeprav so mi zdravstvena zavarovalnica, davčna uprava in ostale institucije že nekaj let nazaj vzele vse bonitete, ki v tej državi (še) pripadajo mlademu človeku, mi je tisti zagrenjeni možakar jasno sporočil, da ne ustrezam prototipu njegovega idealnega gosta. Hvala lepa! Ne bom vas prosil, če lahko pri vas zapravim denar. Situacijo sta nekoliko omilil delavki v lokalni turistični pisarni, ki tudi oddaja kolesa. Na našo željo, da zavrtimo pedale, sta gledale dosti bolj razumevajoče kot njun predhodnik. Ob lastnikih apartmajev na obrobju mesta, ki so nam oddali urejene sobe za čisto spodobno najemnino, sta predstavljali eno redkih svetlih točk v stiku z lokalnimi turističnimi delavci.

Nisem petičnež ali cinik, ki povsod išče dlako v jajcu. Nisem zahteven gost, a si želim, da tisti, ki mu s svojim prihodom v njegov kraj zaupam, da bo poskrbel za moje dobro počutje, pri svojem delu upošteva vsaj minimalne standarde. Portorož mi je ponudil zelo malo razlogov, zakaj se tja vrniti. Ko bodo naslednjič objokovali slabo sezono, naj ne iščejo vzrokov za klavrn turizem v zunanjih dejavnikih. Za odganjanje (povprečnega) domačega gosta so si krivi sami. Mone!
nov.vecer.com/clanek...8126051112

Strani: 1