Filozofi in podjetniki, ki radi imamo filozofijo, vedno pomislimo na paradoksni obrat tipa: »Kaj pa, če je ravno obratno, kot se običajno zdi?".

Bolj taprav naslov tega članka bi bil:

Upam, da bo nova vlada upoštevala moje vztrajno kritiziranje Janše in moje dodatne sposobnosti igranja namiznega nogometa v službenem času.

Moja stara mama je imela res majnho penzijo. Rozala si je vsak mesec sposodila pri njej isto vsoto denarja. Brez obresti. Prvega so nakupili fasungo, bombone cokolade, vse zivo. Moja stara mama je rekla, da je Rozala prisla na svet en mesec prezgodaj. Vedno je bila v pufih. In moja stara mama je hiso kupila na drazbi, ker je moz imel zeno, ki je vse zapravila. Ni znala z denarjem. Zemljo okrog hise je pa kupila od Janeza, ki je vse zapil in zakockal. Kaj je ideologija pa nista vedela ne Rozala ne Janez.

"In povsem vseeno je, ali je davčna stopnja 25- ali 15-odstotna

no, khm... ce je to res vseeno, potem to, da vlada zniza stopnjo ddpo, ne more biti greh (niti bonus).

", saj je dobiček zgolj računovodska kategorija in podjetja ga prikažejo, kolikor se jim zdi primerno."

svet pa je samo volja in predstava, kot je povedal ze schopenhauer :)

Tale JPD javno kaže, da se mu je Janša zameril in se mu maščuje prek komentarjev. Danes govoriti kaj bi bilo treba narediti 2004 do 2008 je za nekega resnega ekonomista smešno. In očitno so ti ljudje brez spomina. Samo spomnimo, kako je bil Janša napadan, da standard pada v času njegove vlade! Govoriti, da je varčevanje neprimerno pa je še bolj smešno. Jasno, da varčevanje vodi v receji, kam naj pa? Ampak le za nekaj časa, da se pobereš. In če nimaš ne moreš zapraviti. JPD-a sprašujem: Ali so Grčija, Španija in druge drževe prišle v krizo z varčevanjem ali s trošenejm? In ga prosim naj javno odgovori.
Kar se tiče trošenja pa še to. Jasno, da ZDA lahko trošijo, ker so sami sebi zadosti. Če trošimo v Sloveniji ne trošimo v SLO in ne kupujemo SLO-blaga ampak denar nosimo kot turisti na Hrvaško, kupujemo tujo robo in podobno.In tudi to je razlog, da je za nas edina rešitev varčevanje.

In povsem vseeno je, ali je davčna stopnja 25- ali 15-odstotna, saj je dobiček zgolj računovodska kategorija in podjetja ga prikažejo, kolikor se jim zdi primerno.

JPD je upravičeno veliki guru biznisa.

Če bo podjetjem uspešno prodajal tole kačjo slino, ki jo je ravkar izumil, bo naslednji Češko.

V isti številki objavljajo Finance dva komentarja, ki ju je vredno primerjati. Enega je pripravil Blaž Vodopivec (BV), drugega pa Jože P. Damijan (JPD). Oba obravnavata ekonomsko politike nove vlade, ki naj bi jo dobili po predčasnih volitvah. Pri tem se je BV osredotočil na kritiko volilnih programov levih strank in pri tem ugotavlja, da njihovi predlogi »presegajo vse meje dobrega okusa«. Njihova osrednja napaka naj bi bila slej ko prej v tem, da so premalo neoliberalno usmerjeni, torej premalo pozornosti namenjajo varčevanju, omejevanju socialne države in zmanjševanju davkov. JPD predvolilnih programov strank sicer ne omenja, govori pa o temeljnih usmeritvam ekonomske politike, po katerih naj bi ravnala nova vlada ne glede na to, kakšne barve bo. Pri tem ji kategorično odsvetuje vse, za kar se zavzema BV, in sicer vse dotlej, dokler v državi ponovno ne bomo beležili robustne gospodarske rasti. Kratkoročno bodimo keynesijanci, dolgoročno pa upoštevajmo ekonomiko ponudbe, pravi JPD. Dva ekonomista torej in dva povsem različna svetova. Kdo od njiju ima prav? Osebno sem prepričan, da je to JPD. Tudi ta je bil pred leti zagret neoliberalec, a se je po nastopu sedanje krize proučevanja njenih vzrokov resno lotil in imel je dovolj poguma, da se je na osnovi novih spoznanj v velikem delu odrekel neoliberalnim zmotam. BV pa te preobrazbe ni sposoben narediti in kot zagreti vernik še naprej ponavlja, kar se je naučil s prebiranjem neoliberalnega katekizma. Tudi sicer menim, da je JPD danes eden ne prav številnih ekonomistov, ki jim je vredno prisluhniti.

[Cet]
V isti številki objavljajo Finance dva komentarja, ki ju je vredno primerjati. Enega je pripravil Blaž Vodopivec (BV), drugega pa Jože P. Damijan (JPD). Oba obravnavata ekonomsko politike nove vlade, ki naj bi jo dobili po predčasnih volitvah. Pri tem se je BV osredotočil na kritiko volilnih programov levih strank in pri tem ugotavlja, da njihovi predlogi »presegajo vse meje dobrega okusa«. Njihova osrednja napaka naj bi bila slej ko prej v tem, da so premalo neoliberalno usmerjeni, torej premalo pozornosti namenjajo varčevanju, omejevanju socialne države in zmanjševanju davkov. JPD predvolilnih programov strank sicer ne omenja, govori pa o temeljnih usmeritvam ekonomske politike, po katerih naj bi ravnala nova vlada ne glede na to, kakšne barve bo. Pri tem ji kategorično odsvetuje vse, za kar se zavzema BV, in sicer vse dotlej, dokler v državi ponovno ne bomo beležili robustne gospodarske rasti. Kratkoročno bodimo keynesijanci, dolgoročno pa upoštevajmo ekonomiko ponudbe, pravi JPD. Dva ekonomista torej in dva povsem različna svetova. Kdo od njiju ima prav? Osebno sem prepričan, da je to JPD. Tudi ta je bil pred leti zagret neoliberalec, a se je po nastopu sedanje krize proučevanja njenih vzrokov resno lotil in imel je dovolj poguma, da se je na osnovi novih spoznanj v velikem delu odrekel neoliberalnim zmotam. BV pa te preobrazbe ni sposoben narediti in kot zagreti vernik še naprej ponavlja, kar se je naučil s prebiranjem neoliberalnega katekizma. Tudi sicer menim, da je JPD danes eden ne prav številnih ekonomistov, ki jim je vredno prisluhniti.

"Kratkoročno bodimo keynesijanci"

kar se nam je doslej že odlično obneslo, kot je lepo razloženo tule:

www.finance.si/86029...t-v-letalu

in tule

www.finance.si/88042...after-wave

Ker si verjetno manj pismen in ti je težko brati, si poglej vsaj grafe.

Problem JPDja je, da ne upošteva več nobenega realnega podatka in mednarodne primerjave. Kar pomeni, da je na odlični poti, da bo povzdignjen v mencigerjanca.

Kdor misli, da bo JS, upokojenci ter ostali, ki so prisesani na proračun, v obdobju gospodarske rasti (če do nje sploh pride) pristal na kakršno koli zmanjšanje svojih pravic, ni gladek.

Res nižanje javnih izdatkov vodi v recesijo ampak vse vlade so varčevale samo na denarju, ki se preko tega prelije v gospodarstvo. Tukaj res ne smemo absolutno nižati izdatkov.

Se pa lahko brez negativnih posledic za gospodarsko rast poreže transferje ljudem, ki so zahvaljujoč radodarni državi ustvarili precejšnjo akumulacijo premoženja: visoki uradniki v javnim sektorju (npr. policijski svetniki), borci, prejemniki državnih pokojnin...samo tukaj leži milijarda eurov letnih prihrankov.