Heh. Ko je ravno obletnica...

Pred xy leti sem delal v eni BPH, kjer je bil živ obup. Punce so nosile prenosne telefončke s seboj, ko so šle lulat na stranišče, ker bože-nedaj, da se ta starmu nisi na telefon javil. Mobinga kolikor češ.

Pol je pa prišel prvi teden junija. V Nedeljo mu je dal odpoved član uprave. V ponedeljek je dobil po pošti mojo. V torek sta šle 2 punci iz BO, v sredo en upravljavec, in v četrtek ena od računovodkinj. V 4 dneh je ostal brez 1/3 kadra.

In ja, bil je tip, ki je mislil, da je plača edina postavka človeškega zadovoljstva. Ko je mene vprašal, a je tam, kamor grem toliko večja plača, pa da bi se vse dalo zmenit, sem po pravici rekel, da je 1/3 nižja.

Imaš kolerike na obeh koncih. Tako mezdnike, ki bo dvakrat na dan rekel "bom dal pa odpoved", kot šefe, ki bo dvakrat na dan rekel "Ja sej jih je še velik k bi delal...". Oboji so smotani.

Ampak generacije se menjajo. Današnja mladina, ali mlajši imajo drugačen pogled na svet. Prosti čas jim pomeni. Bolj so zavzeti za hibridne oblike, delo od doma, ljubijo mentorstvo v tisti pravi obliki. In tak ne bo nič kaj dosti jamral, ampak ko mu nekaj ne bo prav, bo enostavno šel. Nekateri šefi to razumejo, in se tudi sami malo prilagodijo, nekateri pa ne. Spet odvisno od dejavnosti in podobnega.

No, moja izkušnja je taka, da so največji jamrati tisti, ki imajo na čelu inventarne številke.