Hmmmmmm, v tem času mediji radi objavljajo slike kilometerskih kolon, ko se pregrete pločevinaste škatle počasi valijo proti morju.

In te škatle se nehajo valiti na meji s Hrvaško in tam obstojajo za nekaj časa.

Vsem seveda na polno delajo tudi klime, ker današnji ljudje vsaj večina zelo slabo prenaša vročino.

No, saj tudi mraz večina težko prenaša in zato so še toliko večji problemi z energijo.

Pa še vrnimo nazaj.

OK. Večina je navajena, da avto natanka pred takimi zastoji, ker ne veš, kako dolgo bo kje treba stati.

Še kakšno nezgoda se zgodi in še hitro kje doda še kakšna ura ali dve.

No, in sedaj k bistvu.

Kako se počuti voznik, ko gleda, kako pada količina energije v avtomobilu, ko se počasi premika naprej in klima deluje na polno in nič ne kaže, da bomo kmalu prišli skozi.

In kaj narediti, če se baterija izprazni tam na cesti ?

Ne moreš kar s kantico do črpalke in prinesti nekaj elektrike.

Še mimogrede.

Ko smo za ćasa rajnke države čakali kje v koloni in še po polžje premikali smo raje šli ven iz teh pregretih škatel, ker je zunaj bilo vseeno bolje in smo ob avtomobilih peš napredovali.

Vmes smo se pogovarjali z ostalimi udeleženci, pojedli kak sendvič, kaj popili in vsake toliko avtomobil ročno potisnili naprej za nekaj metrov.

Škoda bi bilo onesnaževati okolje, da avto na mestu lufa. Klim pa itak nismo poznali.

Ja, res, družili smo se in se pogovarjali z ostalimi, ker nismo imeli "pametnih" telefonov, da bi buljil v njih in ugotavljali kje smo.

Sicer smo pot itak poznali na pamet.

Vsak normalen človek je imel GPS v glavi.

Še dobro, da me malo daje nostalgija, da v mislih pobegnem pred tehniko in zdigitaliziranim svetom.