Tokrat je MM kar znosen. (Ne zmerja po dolgem in počez.)
Kot tolikokrat se je spet ustavil posebej pri njemu ljubi Sloveniji, ko pravi takole: "Po odnosu do olimpijskih iger boste lahko ločili prave liberalce, to je tiste Nozickovega tipa, od krdela kreatur, ki pod Alpami hlinijo liberalizem zaradi karierizma ali profiterstva, v resnici pa so nereformirani etatisti, nacionalisti, protekcionisti in kar je pri nas še podobnega."
Seveda MM pozabi povedati, da tak tip človeka najdemo po celem svetu in zato posebej izpostavljanje (in poniževanje Slovenije) ni na mestu.
Če odštejemo abotnost razpravljanja o morali vodilnih v MOK, ki so vendar politiki (in ne gospodarstveniki, ki si kruh (in dobiček) služijo v potu svojega obraza in niso "po službah" v pisarnah, ki jih financira državna blagajna, so torej pravi delavci), lahko zlahka ugotovimo, da MM ni povedal nič šokantnega.
Človek je bitje črede prej, kakor pa bitje-posameznik.
V to se zlahka prepričamo v vsakem okolju od Zahodne do Vzhodne obale ZDA (da navedem kot prvo to vzorno deželo) in seveda od skrajne zahodne točke Evrope do najbolj vzhodne točke Azije, najdemo človeka, ki je navdušen občudovalec lokalnega nogometnega kluba, košarkaškega in seveda je lahko tudi ljubitelj "društva praženega krompirja".
Popolnoma irelevantno je tukaj razpravljati o morali ljudi, ki vodijo MOK, ker ti ljudje so politiki in kot politiki so točno taki, kakor morajo politiki biti:
pijanci, delomrzneži, lažnivci, ženskarji (in skriti homoseksualci), rasisti in sploh v glavnem množica slabih lastnosti je lepo zbrana v "določeni osebi politika".
Prav tako je abotno razpravljati o totalitarnih režimih, ki menda posebej ljubijo OI, ker vidimo, da se za OI tepejo tudi "demokratične" države.
Zlahka zaključimo, da so torej politiki po celem svetu isti, torej radi nerazumno zapravljajo denar iz državne blagajne.
MM se je seveda izognil pravemu vzroku takih spektaklov, kakor so OI (in seveda npr. nogometno prvenstvo, ki obnori in znori milijarde ljudi po celem svetu) in pravilno citira Einsteina (ki ni maral telovadbe), namreč - človek je čredno bitje in mu zvok trobent, fanfar, zastav in korakanje v četverostopih, ni tuje.
V tem uživa.
To je psihologija množice, kjer se vsak počuti močnega in hkrati neodgovornega.
Tako so s takimi fanfarami prišli na oblast fašisti in nacisti (in oboji so radi korakali), medtem ko so komunisti s takimi ceremonijami nadaljevali šele dosti kasneje in še to samo v benigni obliki. (Niso odhajali na bojne pohode, kakor npr. fašisti s svojim "pohodom na Rim", ki je bil maligne narave, prevzem oblasti.)
Neverjetni se mi zdijo tudi športniki, ki trenirajo čez vse razumne mere in meje in so po koncu športne kariere največkrat iztrošeni in potrebni "fizične" rekonstrukcije.
Oni so pravi "spiritus movens" OI in drugih črednih športov.
(Dobro se je nikoli znajti sredi množice nogometnih "vernikov", ker to je res plebs vseh plebsov.)
Kaj žene mladega človeka, športnika, da npr. prevesla vsak dan 10-20-30-50 km, preteče sto kilometrov, preplava deset ali dvajset kilometrov, meče kladivo vse dneve in noči in preskakuje ovire v višino in šprinta na sto metrov z ovirami.
Gre za hude motnje osebnosti.
Normalen človek se ukvarja s športom, kolikor je potrebno (razen lenuhov, ki se prenažirajo) in mu ukvarjanje s športom ni "sončenje v luči reflektorjev".
Tako vidimo, da rabimo "fanatika", ki poganja celo mašinerijo OI (tj. športnika), vse ostalo teče dokaj lagodno.
Na športniku služi farmacija, prehrambna industrija, televizije, politiki in seveda lokalni preprodajaelc vstopnic.
Torej govoriti o morali in etiki mednarodnih inštitucij je že zdavnaj iz mode.