Ravno v tem je čar korporativnega načina upravljanja in vodenja. Šarec se je pač držal dogovorjenega in je na sejah vlade zgolj kontroliral izvedbo le tega. Na sejah vlade razen v izrednih razmerah ni kaj debatiorati, koalicijska pogodba je jasna, vsak minister ve kaj je njegovo delo v sklopu te koalicijske pogodbe in se samo kontrolira izvrševanje le te, če pa posamezen minister ni sposoben izvajati danih nalog mora pač iti.
To ni Šarčev unikum, na tak način funkcionirajo praktično vse anglosaksonske vlade ter japonska in južno korejaska vlada. RAzlika je samo v tem da tam ministri prihajajo iz korporativnega sveta in ko se usedejo an ministrsko mesto vedo kaj jih čaka, pri nas pa ljudje, ki se vsedejo na ministrsko mesto mislijo da so prišli na počitnice in neomejeno količino foto media terminov.