Razmerja računaj. Tito je na devizne depozite realno dajal 10 procentov na leto (vezava 2 leti) in 9 procentov (vezava na 1 leto). Takrat so v Ameriki T-Bills dosegali okoli 17 procentov letno. Seveda je to v Ameriki pokrivalo celotno inflacijo, v YU pa jo je pokrival drseči tečaj. Če upoštevaš še bistveno nižje cene v YU, je bil tak depozit dobra investicija. Boljša kot T-Bills v Ameriki. Potem pa je prišel še Zemljarič in iz zemlje naredil novo zemljo. Takrat so se uveljavili 250% hitri krediti na prodajo deviz. Se pravi si kupil devize, počakal, da je tečaj zrasel, prodal devize, dobil 250%, takoj spet kupil devize in z njihovo prodajo odplačeval realno vedno manjše obroke. Ko je investicija dosegla efficient frontier si prodal preostanek deviz po bistveno višjem tečaju, ponovno najel kredit in zgodba se je ponovila. Predčasno odplačevanje kredita je prineslo izjemne dobičke. Takega raja slovenski obrtniki nikoli več ne bodo imeli, kot so ga imeli v socializmu.

Uraih Heep.