Ta navedba je povsem točna, vendar pa je v osnovi v času vzpona nacizma v Nemčiji šlo samo za dve osnovni kategoriji. Prva je predstavljala kapital, ki se je bal komunajzerjev in ga je rade volje žrtvoval za Hitlerja, drugo kategorijo pa je predstavljala pisana drhal, ki si je želela ukradenega židovskega kapitala. Brez enega in drugega Hitlerju ne bi uspelo obdržati oblasti.

V bistvu je v Nemčiji pri izglasovanju protižidovskih zakonov v večinskem delu družbe šlo za enako evforijo, kot jo je bil deležen bivši premier Pahor v slovenskem javnem sektorju, ko se je dokopal do tistega tujega kredita, katega je potem Moody's po treh tednih, po glasovanju v državnem zboru, takoj uvrstil med junk. Kar pomeni, če bi Kučanova banda takrat imela na voljo Žide, bi uporablila njih in rdeči direktorji bi to s "svojim" delom ukradenega kapitala podprli. Ker pa Židov v Sloveniji ni bilo na voljo, je Milan Kučan Pahorja poslal na lov za tujim kreditom.

Uriah Heep.