Zlato je povsem v domeni HFT, tako takrat, ko (na videz) hitro izvaja premike tečajev, kot takrat, ko se (na videz) giblje po polžje. Oba postopka sta izredno močno korelirana in v bistvu pomenita najprej hlastanje, potem pa prežvekovanje, enega in istega. In potem, jovo na novo. Zlato ima še to posebnost, da velikokrat močno reagira ob točno določenih dnevih in urah, seveda s to neznanko, v katero smer (najprej). Retail, če proizvede dobiček v short ali v long, je samo kolateralna škoda tega HFT postopka, saj je v eni 1-minutni sveči dejansko več deset tisoč programskih sveč, ki v okviru trga konstantno sekajo po konkurenci in retail skupnosti. Njihova osnovna značilnost, ki pa je ne moreš ugotoviti, če se s tem ne ukvarjaš, je, da so lahko ali samo programsko orodje in sredstvo, ali pa postanejo tudi denar. Ob dobro napisanem algoritmu del programskih sveč vedno postane denar. In v tem je ves štos. Z vidika retail je to denar coming from nowhere in tako HFT, in vice versa seeming, torej, dejansko povsem nerealno, "potrjuje" Random Walk teorijo, na kateri, poleg EMT, še vedno popolnoma visijo vsi slovenski univerzitetni profesorji ekonomije. V bistvu se ne ve, kaj tam sploh počnejo, razen, da Bogu kradejo čas, slovenskemu delavcu pa denar.

Kakšna bedarija sta v sodobnem času EMT in MPT, se vidi po velikanskem razkoraku med javno in restriktivno informacijo. Pri nas še na nivoju vlade ne razumejo, da že 10 let poslovni dogodki niso tisti, ki bi delali nivoje tečajev, ampak to na trgih lahko počno samo matematični eventi. Sodobni trgi so torej maksimalno NE-učinkoviti in postanejo učinkoviti samo slučajno in za izjemno kratek čas. Tudi, če ustvarjajo videz učinkovitosti, je videz lažen, saj recimo zlato lahko cel popoldan in večer poganja tečaj v eni smeri in tako izdeluje navidezni trend, ki pa je z zadnjim svečnikom ob 23. uri lahko povsem spodrezan in dnevni tečaj prikaže povsem nasproten trend. Rešitev je seveda samo integracija dnevnih ali vsaj urnih tečajev z bistveno nižjimi, v separatni obliki, vendar v istem okvirju.

V takem okolju seveda nobena ekonomska teorija ne deluje, ampak deluje samo izredno hitro izvajana matematika. Tako da Fama je leta 2013 dobil Nobelovo nagrado v bistvu samo v posmeh realnosti. Seveda pa v nobeni državi na svetu politično vodstvo ni tako zmešano, kot je v Sloveniji, saj so vladniki popolnoma odvisni od cepcev, ki predavajo na slovenskih kvazi ekonomskih fakultetah.

Enak primer je MPT. Kako boš, ko deluje HFT, stabiliziral točko na Efficient Frontier? Jasno je, da v realnem času ne gre za točko, ampak za opisovanje okolice in samo najmočnejši algoritem pozna njeno matrico in jo lahko dosledno izvaja. Vse ostalo je samo bolj ali manj nagađanje in šibka interferenca. Sedaj pa si predstavljaj nekaj izjemno velikih igralcev, ki se med seboj zmenijo, da drug drugemu ne bodo hodili v zelje. To je altro che Kardelj in njegova dogovorna ekonomija.

In nasprotno, vse, kar retail in slovenski ekonomist lahko vidita, so meje te okolice. Kaj pa je notranjost okolice? Ne more biti nič drugega, kot pravila algoritma samega, ki tvorijo matrico delovanja. To pomeni, da ves vpliv beheviorizma tiči samo v delovanju boljšega algoritma v tistem trenutku. Vsi ostali behevioratorji trga v tistem trenutku izvisijo bolj ali manj ali povsem.

Sam recimo uporabljam 15-sekundni Time Frame in bi bil samo na osnovi uporabe v program vgrajenih indeksov, v vsakem primeru mrzel. TR(eutersove) tečaje ponudbe in povpraševanja, čeprav so MIX, je treba najprej preoblikovati, da so sploh lahko fit za uporabo. Seveda v kao realnem času. Zato, zaradi vseeno nastopajočega imaginarija okolice, nastane vprašanje, pri čem sploh lahko sodeluješ in koliko naj bo posel dolg. Če gledaš gibanje 1-minutnih sveč, vidiš sam disorder. Zato se na prvi pogled zdi, kot da res vlada neka anarhija, kot to trdi Random Walk teorija. Seveda je resnica ravno obratna. V okviru 1-minutnih tečajev dejansko vlada ravno taka simetrija, kot vlada pri tedenskih tečajih, s to razliko, da pri 1-minutnih tečajih ta simetrija retail sektorju ni vidna.

Kako se stvari radikalno menjajo, se vidi po novih rangih najbolj priljubljenih ekonomskih šol:

2018 Businessweek Student Survey: Skills Being Applicable to the Real World
Question is, how can you use it to build an organization or culture…


Rank School Score
1 IMD 100.00
2 Wisconsin 98.27
3 USC (Marshall) 98.15
4 Harvard 97.80
5 ESADE 95.87
6 Cornell (Johnson) 95.45
7 Brigham Young (Marriott) 93.80
8 Georgia Tech (Scheller) 93.27
9 IESE Business School 92.68
10 Northwestern (Kellogg) 92.49
11 Columbia 92.09
12 Carnegie Mellon (Tepper) 91.89
13 Virginia (Darden) 91.24
14 SDA Bocconi 90.71
15 MIT (Sloan) 89.99
16 Copenhagen 89.81
17 NYU (Stern) 89.70
18 Houston (Bauer) 89.60
19 Stanford 89.50
20 Pennsylvania (Wharton) 88.40
21 UT at Austin (McCombs) 87.68
22 UNC (Kenan-Flagler) 87.31
23 Emory (Goizueta) 86.79
24 Utah (Eccles) 86.65
25 Minnesota (Carlson) 86.05
26 Western (Ivey) 85.78
27 INSEAD 85.53
28 Michigan (Ross) 85.44
29 UCLA (Anderson) 85.16
30 Denver (Daniels) 83.77
Table: Jeff Schmitt Source: Bloomberg Businessweek

Recimo univerz Yale in Chicago, obeh z nobelovcema s področja Efficient Market Theory in Random Walk, nikjer ni. Naši ekonomisti pa, kot rečeno, visijo na desetletja starih teorijah, ki so popolnoma brez uporabne vrednosti. V Sloveniji je torej pred 30 leti Milan Kučan, možakar brez vsake, tudi elementarne izobrazbe, ukup sklampfal, malomeščanske avstroogrske ambicije, pečene na avstromarksizem in na fobijo do poznavanja realne cene česar koli. V primeru Milana Kučana se je jasno pokazalo, da bebec ostane bebec in da tega nikakor ne moreš spremeniti ali če povemo še po srbsko: može seljak da izađe iz sela ali ne može selo da izađe iz seljaka. Po tem osnovnem principu sta Kučan in Gaber tudi izgradila slovenske univerze, katerih edina pozitivna vrednost je v tem, kar študent sam prinese na univerzo, ne pa to, kaj od univerze dobi.

EFT in RW že desetletja ne funkcionirata več, če sploh kdaj sta. Najprej so bile aktualne manipulacije s telefoni, kasneje z računalniki v obliki izoliranega delovanja algoritmov in potem vedno bolj preko delovanja interneta. Kam naprej bo šel razvoj ni čisto jasno, razen da bo še večji pomen dobil teritorialni princip.

Konec koncev vse skupaj ni dosti vredno, če nimaš koga molsti. Pri nas pa je Milan Kučan igro nadmudrivanja menedžerjev na svetovnih finančnih trgih spremenil v zakonito krajo slovenskega delavca in lokalni kao borzni pašaluk, ki se je iz tega ukradenega premoženja napajal. Če je osnove zmanjkalo, so se zadolžili v tujini. Najprej so za primarno razdelitev potrebovali LJSE, potem pa so še to zaobšli in si je birokratska banda kar sama pričela razdeljevati kolač. Na tak način je potem v Sloveniji prišlo do vladavine popolnega iluzionizma, ki se niti malo ne zaveda, da je za vogalom že bankrot.

Uriah Heep.