Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...

anon-514918 sporočil: 2.327
Po mojem je zadnje soočenje na Naziju pokazalo, da imajo največje možnosti za izvolitev:

Jelinčič
Šiško
Brščič in verjetno
Joveva.

Prvi trije so odlični politiki in povsem razumejo prave probleme EU, Joveva pa se kot poslanka EU
lahko obnese le, će se v Evropi nič ne menja. Vidi se, da ji manjka temeljnega znanja in da rabi mentorja, ki jo bo naučil javnega nastopanja. Joveva je namreč tipičen primer tega, kako pomembno je, kaj študent na slovensko univerzo od doma s seboj prinese, ne pa kaj od univerze dobi.

EU taka kot je, je napaka sama po sebi in rešitev zanjo je v bistvu nerazrešljiva, saj je očitno, da politični pogled, ki je v osnovi vedno preprost, njenih problemov ne more rešiti. Na vidz napaka obstoja EU sega v čas ukinitve EGS, v resnici pa še veliko globlje.

Ker se Anglija v zgodovini izkaže kot bistveno drugačen del nekdanjega Rimskega imperija od drugih provinc, je za zgodovino Evrope zelo pomembna izguba angleških poseti na kontinentu, katera so segala vse do Pirenejev. Šele to dejstvo da podlago, da Anglija stoletja kasneje postane pomorska veleila. V svoji ekspanziji se je Anglija torej obrnila v edini prostor, ki ji je bil še ostal, to je na morje. Če bi Anglija ohranila kasnješe francoske posesti, bi se namreč sama in tudi druge države v Evropi bolj in dlje ukvarjale s posestjo v Evropi in ne kje drugje.

Drugi dogodek, ki je bi za narode in države Evrope katastrofalen, je bil padec Napoleona Bonaparteja.

Tretji dogodek, ki pa je zapečatil usodo Evrope, pa je bila vladavina nesposobnega habsburškega vladarja Franca Jožefa. Glavno napako je bil, sicer kot povsem neizkušen vladar, naredil že na začetku svoje oblasti, ko je dovolil, da Avstrija izgubi severni del kasnješe Italije. Treba je namrreč vedeti, da vsi ključni pogoji za pojav obeh svetovnih vojn v XX. stoletju, nastanejo ravno v tem času.

Piemontski kapital povsem napačno oceni ekonomske možnosti in potenciale preostale Italije in svojo ekonomsko politiko prične graditi na utvari, da gospodarstvo lahko jaha na istem konju kot umetnost. Resnica je seveda drugačna. Umetnost lahko jaha tudi na kljusetu, vendar mora ob sebi imeti močnega konja, sicer je samo sama sebi namen. Ta konj pa je seveda lahko samo gospodarstvo. Bistveno je torej, da sta konja dva in ne eden. To stališče je pomembno, ker je Slovenija 150 let kasneje naredila enako napako kot Piemont, s tako imenovano Pocarsko ustavo, kao nekih pisateljev, za katere prej še nikoli in bil nihče slišal in so umetnost potrebovali samo zato, da jim je Kučanova banda še v času socializma plačevala položnice, in sicer, ne glede na to, da njihovi zmazki nikoli niso bili ničesar vredni. Na to temu kulturnega statusa Jelinčič v soočenju na Nazi TV da tudi prekrasen odgovor Tomićevi.

Če se vrnemo v čas začetka vladavine Franca Jožefa vidimo, da je tako stališče Piemontskega kapitala bilo idealno leglo za nastanek italijanskega nacionalizma, katerega ekonomske osnove so se potem razbijale desetletja, dokler se ob koncu WWI niso povsem razbile in je na pogorišču nacionalno-ekonomskih frustracij nastal Mussolinijev fašizem. To je bil edini možen nadomestek kapitalizma brez prostora ekspanzije. Na drugi strani je bila napaka cesarja Franca Jožefa v tem, da v novih časih, ki so prihajali zelo hitro, ni nadaljeval politike reform svojih prednikov Marije Terezije in Jožefa II. S Piemontom cesarstvo ne bi smelo začeti in voditi vojne, amapk njegovi, takrat najmodernejši industriji v Evropi, ponuditi enakopravne pogoje trgovine po vsej državi. To je bilo tisto, kar je bil potem Piemontski kapital iskal po celotni Italiji, vendar je našel le prostor, ne pa tudi vrednosti, ki bi njegovo produkcijo kupila. Ergo, v Italiji Piemont ni našel ekonomskega prostora, ki bi ga v tedanji Avstriji z drugačno politiko v določenem času lahko dobil. Problem je torej bil v tem, ker ni prišlo do politične rešitve, ampak do vojne.

Šele Roozeveltova pobuda, ki konča v podobi Bettonwoodskega sporazuma, dokončno eleminira fevdalizem v Evropi in sprosti mednarodno trgovino. Vsakomur najbolj otipljivi rezultat tega sporazuma je bila nekdanja Evropska Gospodarska skupnost. Če poizkušamo na čimbolj sintetičen način ugotoviti, zakaj je do takega razvoja, iz optimalno zastavljene EGS, do retrogradnega procesa ustanovitve EU, prišlo, vidimo, da je temeljni razlog v tem, ker je pojav kučanovske idiotsko-lopovske opice v Evropi endogen.

Ameriški vpliv na Evropo je torej bil samo začasen, vendar dovolj močan, da je Veliko Britanijo pravilno orientiral. Konec koncev, Angleži imajo bogate lastne izkušnje in seveda izkušnje z Ameriko in Nemčijo, ki so recimo povsem drugačne od slovenskih. Glavni problem Slovenije namreč je, da zaradi konstantne nesposobnosti svojih glavnih akterjev, na tujino vedno gleda skozi tuja očala. Svoj nacionalni interes nam torej razni koristolovci stalno zamenjujejo za tuji interes in pri tem pobirajo mastno provzijo.

Tako, da odgovor na vprašanje, kaj je Evropska Unija, je enostaven. To je tisto ozemlje in tista populacija, ki jo je Nemčija hotela dobiti z obema svetovnima vojnama. Kar Hitlerju ni uspelo z vojno, je Nemčija dosegla s pomočjo eurobirokracije po vzorcu iz časov Rimskega imperija. Zanimivo je namreč, da Hitlerjeva prva opcija, takoj, ko je prišel iz zapora, ni bila vojna, niti holokavst. Hitler namreč v svojih govorih irecno poudarja židovski poseben ekonomski status, ko pravi: Poglejte te Žide, kamor koli gredo, povsod lahko opravijo posel. To, ka Hitler povsem zanemari, verjetno zato, da ne bi izgibil vrednosti populitičnega politika, je, da ne uvidi, da ne gre za poseben židovski enonomski status, ampak za poseben status ekonomije Židov. Nemški židje namreč takrat trgujejo kot enaki z enakimi po vsem svetu, Nemci pa niso nikomur enaki in tudi nikogar nimajo, da bi moral nase prevzemati njihovo superiornost. Svobodna trgovina in pretok kapitala tako nista možna in kapitalizem ne more vzdrževati ravnovessja. Tako, da Hitler bi pred slabim stoletje lahko pričel delati povsem drugačno kariero, kot jo je, le svoj odnos do svobodne trgovine bi moral spremeniti.

Zato mi ni jasno, zakaj recimo po slovenskih trgovinah že 30 let prebiram na pol gnile euro-pomaranče, če sem bil prej, ko smo v SFRJ uradno bili prijatelji z Arabci, lahko vsak dan kupoval odlične izraelske Jaffa pomaranče po bistveno nižji ceni kot to eurognilobo kupujem sedaj.

Takoj ven iz te pizdarije, ki se imenuje Evropska Unija in ponovna ustanovitev Evropske gospodarske kupnosti in ohranitev evra. To je vse, kar evropske države potrebujemo od Evrope.

Vse ocene tega sporočila:

Ni nobene :(