Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...

anon-514918 sporočil: 2.327
Zadnja sprememba: anon-514918 19.05.2019 02:56
Povsem razumljivo, da tako razmišljate, ker živite v umetnih razmerah in imate zabite profesorje, ki jih lopovska država dnevno podkupuje, da vam to prikazujejo. Ampak krasni novi svet se končuje. Še dve ali tri leta pa pride za 90% vas dobitna kombinacija:

mobi + UTD + rezervat. In to - for ever.

Seveda UTD ne kot dodatek, ampak kot vse, kar se v življenju dobi. Drugega dela namreč ne bo. Višino UTD v posamezni državi bo določala njena tehnološka sposobnost. Kakšna je sedaj v Slovenij, se ve. Vendar to ni najhujše. Najhujše je, da ima Slovenija veliko preveč take mladine, kot jo predstavljaš ti. Torej, maldine, ki nima ene čiste, kako svet izgleda in kaj je treba v normalni državi znati in delati, da se dobro živi. Po moji oceni bo realnost do vas prišla v štirih do petih letih. Obseg in vrednost produkcije v Sloveniji bosta drastično padla. Veliko bolj kot ob zadnji krizi. V bistvu vstopamo v povsem nov svet, ki bo veliko bolj razdeljen in v katerem se bo treba odločiti za gospodarja. Slovenija je premajhna, da bi bila svoj gospodar. Tako bo gospodar glavnino vrednosti možne produkcije prigrabil sebi in vazalom pustil prgišče, hkrati pa bo, tako kot v starem Rimu, umetno, z lastnimi sredstvi, vzdrževal lokalne elite. Vsi ostali bodo živeli v rezervatih za seks in krepavanje. Višina UTD, ki ga bo Slovenija svojim državljanom lahko preskrbovala, bo namreč minimalna, dela pa ne bo.

Če bi Slovenija 100 milijard letno na svetovnem trgu lahko plasirala realno po 3% letno, to znese komaj 125 eur na osebo na mesec. Se pravi, da bi morala Slovenija imeti stalno najmanj 400 svojih in prostih milijard za investiranje na svetovnih trgih, da bi lahko izplačevala po osebi 500 eur UTD mesečno. Kakršen koli leverage bi namreč pomenil drastično povečanje nacionalnega rizika in bi gotovo moral biti zavarovan z zemljo. V tem primeru bi država torej izplačevanje UTD lahko do neke mere garantirala samo z zastavo privatnega premoženja Slovenije v tujini. Ljudje bi torej morali zastaviti svojo lastnino na nepremičninah, da bi bili upravičeni do UTD. Plačljivega dela pa ne bo.

Na tej točki nastopi več problemov. Najprej si oglejmo primerjavo take situacije z analizo nobelovca Roberta Shillerja, ki prikazuje stanje na delniškem trgu v ZDA, potem, ko so ameriške banke državi veliko predčasno vrnile kapital, ki jim ga je država med krizo posodila. Shiller ugotovi, da je takrat celotna tržna kapitalizacija vsega ameriškega delniškega trga znašala toliko, da v kolikor bi prišlo do popolne prodaje vsega gospodarstva, po takratnih cenah, bi to zneslo v enkratnem (življenskem) znesku, na eno familijo v ZDA, 160.000 dolarjev.

Shillerjev primer je, kot se za nobelovca spodobi, hkrati hipotetičen in realen. Hipotetičen je zato, ker ne bi pomenil samo fizične razprodaje skoraj celotnega ameriškega gospodarstva, ampak tudi nadomestitev dela v njem z drugim, neameriškim delom. Po drugi strani, z vidika možne uvedbe UTD, pa je seveda realen, le nadomestitve dela ne bi bilo. Tu je point, ki ga določa tehnološki nivo neke države v tem trenutku. Veliki bi to zmogli, majhni ne.

Fora je v tem, da prostora za tehnološko preskakovanje ni več. Ta prostor je v svetu in seveda v Sloveniji časovno bil na voljo v času vladavine kučanovskih opic. Treba je namreč vedeti, da je zločinec Milan Kučan, skupaj s svojo bando, zaprl ekonomsko-tehnološki prostor Slovenije samo zato, da bi njegove opice lažje kradle. V tem času je Slovenija izgubila več kot 250 milijard potencialnega dohodka. Torej, kljub temu, da smo zaradi vladavine kučanovskih opic 250 milijard izgubili, nam, hipotetično gledano, še vedno manjka 150 milijard, da bi lahko vsakomur dajali po 500 eur na mesec. Vendar v tem primeru tudi kreditov ne bi bilo, in bi si lahko vsakdo do svoje smrti vnaprej izračunal svoj dohodek in predvidel družbeni položaj.

Če sedaj zložimo skupaj. Na eni strani 160.000 dolarjev štiričlanske familije v ZDA za vse življenje, z vsemi stroški je seveda smešna cifra, ki pa pokaže kako in koliko velika je pravzaprav samo vrednost "sedanjega" dela, v katerega pa je treba biti vključen na njegovem najvišjem tehnološkem nivoju. Sicer se takoj močno izgublja. Koliko imaš ob tem raznih pizdokratov po občinah, republiki in v EU, je v bistvu popolnoma vseeno. Lahko bi bil tudi samo eden in bi gospodarstvo ravno tako šibalo. Seveda pa ni vseeno z vidika stroškov in koliko te kučanovske opice v življenju ovirajo. Vidimo torej, da Ameriko poganja "tekoče" delo, oziroma, nove tehnologije. Čim se to ustavi, je Amerika, in seveda ves svet, v kastni družbi, kjer bo 95% ljudi živelo v rezervatih z UTD in 5% v takih rezervatih, kot živijo že danes (seveda brez UTD in z dohodki iz lastništva).

Problem Slovenije je v tem, da po odhodu Nika Kavčiča iz Ljubljanske banke, slovenske banke niso znale več plemenititi kapitala. Ljubljanski banki iz leta 1972 je manjkal en sam sektor, to je, sektor investiranja na Wall Streetu in ostalih trgih, drugače pa je to bila povsem solidna evropska banka. Verjetno celo ena boljših v Evropi. Seveda se s prihodom lopovskega idiota Milana Kučana na oblast, vse spremeni. Politika prične LB krasti spredaj in zadaj. Vendar to še ni najhujše. Po prihodu Kučana, nekdanjo ideološko prepoved vlaganja v vrednostne papirje iz časov titoizma, zamenja birokratski strah pred izgubo vrednosti za krajo.

Kučan svojim namreč reče:

ne bomo investirali v tuje vrednostne papirje, ker lahko kaj izgubimo in potem ne bomo imeli česa krasti. Zato se raje v tujini zadolžujmo in prenesimo dolg na državljane, da bomo potem točno vedeli, koliko iz banke lahko ukrademo.

Seveda je pri taki osnovni opredelitvi treba imeti tudi povsem rigiden družbeni sistem, v okviru katerega točno veš, koliko posamezne skupine lahko kradeš brez banke. In tudi to je bil Kučan preko svojih lopovskih opic uredil.

Sedaj pridemo do bistva, namreč, koliko Slovenija lahko zasluži s kapitalom, ki ga nima in ki ga ne zna obračati, če obseg zaslužka od dela (in storitev) pade za 75%. To je namreč realna slovenska situacija za obdobje okoli leta 2030. Vidimo, da bo Slovenija tako tenko piskala, kot še nikoli.

Razmere v slovenskem bančništvu se samo še slabšajo in ga samo Američani še držijo nad vodo. To, da so banke polne denarja, ne igra nobene vloge. V bistvu je to najslabši možen in ne dober znak, kot kučanovske opice mislijo. To je nekako tako, kot če bi lastniki velike letalske družbe z največjim veseljem gledali, kako njihova flota počiva v hangarjih.

Lep primer nerazumevanja bistva je izjava Urlepa o tem, da je vseeno v čigavi lasti, da so banke, ker je njihovo bistvo in cilj posojanje denarja. To ni res in velja samo za priviligirano kasto, ki jo vzdržuje Bruselj, oziroma, bolj natančno, vzdržuje Bruselj tako, da krade slovenskega delavca in potem to izplačuje tej kasti. Bistvo banke ni posojanje, ampak investiranje. Vendar danes banka ne more več investirati neposredno v tehnologijo, ampak to lahko počne samo posredno, preko borznih in finančnih trgov. To pa je nekaj, kar slovenske banke danes znajo še manj, kot so znale pred 40. leti. Urlep računa, da bodo tuje banke v Sloveniji delale za Slovence, ampak je v zmoti, tako kot je bil v zmoti v Leku, ko se je ta prodajal.

Tuje banke v Sloveniji bodo plemenitile kapital samo enemu procentu zgornje kaste in še to po diskontu. V domicilnih centralah bank bodo namreč na zasedanju uprav enkrat letno rekli:

koliko procentov bomo pa letos dali tem prisklednikom kučanovskih opic v Sloveniji. A jim damo tri ali štiri procente.

In to bo vse. Lokalni koordinator in lepa piarovka bosta to vsem strankam, ki bodo imele več kot pol milijona evrov na banki, lepo objasnila. Z drugimi bodo kontaktirali samo preko mobijev.

Koliko Urlep o teh stvareh ve, se vidi iz tega, da če Leka takrat ne bi prodali in ga namesto tega uvrstili na Nasdaq, bi bil danes vreden blizu 100 milijard dolarjev, se pravi sto krat več, kot smo zanj dobili. Skeptiki v igri? Poglejmo. V času prodaje Leka je bila izraelska Teva ocenjena na 2 milijardi dolarjev vrednosti, se pravi na dvojno vrednost Leka. Pred štirimi leti je ta ista Teva kupila drugega generika za lastnih 40 milijard dolarjev keša.

Vse novice in govorice o tem, da misli Bela hiša zaostriti pogoje za delovanje generikov v ZDA pred prodajo Leka, so namreč bile fake, saj je samo 15 minut po objavi prodaje leka Novartisu oziroma Sandozu Yahoo objavil še novico, da je Bela hiša spremenila svoj odnos do generikov.

Gotovo je sicer Urlep v tistem času bil prenizko, da bi v to korupcijo povezano z Lekom bil vpleten. Brez dvoma pa so v ta kriminal in največjo posamično krajo v zgodovini slovenskega naroda bili vpleteni takratni direktor Leka Metod Dragonja, črno obarvani veleposlanik ZDA v Sloveniji in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Drnovšek se je bil v samem začetku od zadeve, to je prodaje Leka, javno distanciral.

Zanimivo, da je Amerika tako, potem ko je Sloveniji po WWII ukradla pol Primorske, z nategom pri prodaji Leka v Sloveniji pustila še en svoj lep pečat. To je bil namreč enkraten primer, da je Bela hiša direktno, s pomočjo svojega odposlanca, kradla v neki državi. Ta primer je celo presegal tistega iz časov raketne krize v Turčiji, ko je Henry Kissinger kar na letališču v Ankari odpravil turškega zunanjega ministra, rekoč:

ZDA lahko v Turčiji takoj napravijo nekaj nezakonitega, za kaj protiustvanega boste morali pa malo počakati.

Uriah Heep.

Vse ocene tega sporočila:

Gostje ne morejo pregledovati ocen