Spominjam se časov, ko je državna uprava v Texasu v svojih službah prepovedala uporabo Windows Vista in zahtevala ponovno uporabo XP, ne zato, ker bi kitajski izdelki bili že takrat toliko boljši, ampak zato, ker je bil ameriški izdelek tako slab.

V Ameriki se je zgodilo to, česar, vsaj javno, nihče ni pričakoval,in sicer, da je kao komunistična Kitajska sposobna tako močnega tehnološkega preboja, da pusti Ameriko za seboj. Kakršna koli analiza v zvezi s tem, s strani slovenskih univerzitetnikov je debilna iz čisto enostavnega razloga, ker so tudi ameriške elitne univerze polne debilnih profesorjev, tudi takih z Nobelovimi nagradami. To je tisto, česar se Trump primarno zaveda.

Poglejmo, kako to izgleda v praksi na najbolj vitalnem, finančnem področju. Recimo, na ameriških univerzah Nobelovci in ostali akademiki trobijo eno o tem, kako se denar dela, ko pa pridejo diplomanti v sklade in v banke, pa jim najprej pamet obrnejo, saj znanje, ki ga na univerzi dobijo, služi samo pridobitvi splošnega okvirja, ne pa tudi temu, da bi se kaj zaslužilo, ne da bi se delavca ali kapital kradlo, kot je to primer pri nas. Na tej točki slovenska politika, kljub vsem debaklom, ki jih je doživela, še vedno ni vzela lekcije in je, zaradi zabitosti, ki vlada na slovenskih univerzah, tudi ne more.

Najprej gre za to, da so odločilne stvari (kaj je temelj, je stvar debate, ker vsi ne vedo vsega in je s tega vidika uporab EMH kot sredstva osnovnega profitnega pozicioniranja, popolna bedarija) v ameriških financah že več let popolnoma drugačne, kot so bile leta 1999 in da so se Kitajci ne samo vsemu prilagodili, ampak so v tehnologiji šli še naprej od Američanov.

Od vedno je veljalo, da carinske vojne vodijo inferiorni, kar Amerika nasproti Kitajski od danes že je. Tega seveda ni kriv Trump. Trump samo čisti desetletja trajajoče sranje vladavine MBA, ki se je v Ameriki in po svetu pričelo v obdobju Clintona. V ozadju je bila ideja:

kako bomo (MBA-jevci) vsako novost dvakrat prodali, enkrat doma, drugič pa na Kitajskem, obakrat fino zaslužili, na Kitajskem pa pobrali še ekstra zaslužek v obliki razlik iz mizernih plač; in to bomo delali desetletja ali morda stoletja, vmes bomo pa še na borzi fino mahinirali - slednje je bilo prvo, kar se je MBA v Ameriki zalomilo, v osnovi že pred krizo, dokončno pa v zadnjih letih.

Kdaj se bo zgodilo ostalo, je bilo samo še vprašanje časa.

Problem vidno nastopi nekje v času Trumpove predvolilne kampanije, ko je postalo jasno, da se ta pravljica MBA-jevcev sesuva v prah. Ker je pravljica seveda imela čisto praktične učinke, namreč, v tem, da je delo iz Amerike izginilo, je seveda nastal ustrezen politični impact, katerega tudi etablirani in korumpirani ameriški mediji niso zaznali. Od tod tako presenečenje nad Trumpovo izvolitvijo, ki je bila po mojem vnaprej jasna kot beli dan. Seveda to ni moglo biti jasno slovenskim univerzitetnikom, ki so direktno ali indirektno drogirani od tega, kar ameriške univerze porivajo v svet, tako v smislu akcepta kot averzije.

Ideja o vladavini MBA v Ameriki se je sesula precej podobno, kot se je v Jugoslaviji sesula ideja neuvrščenosti. Problem, ki ga Amerika danes realno ima, je v tem, ker je velikanski denar, ki ga je investirala in pobrala na Kitajskem končal na osebnih računih MBA-jevcev, ne pa v novi tehnologiji in produktivnih delovnih mestih. Potem pa je tu še efekt gromozanske človeške intelektualne in kulturne sile, ki jo Kitajska predstavlja nasproti drugim državam. To si najlažje predstavimo na naslednjem hipotetičnem, vendar realnem, modelu Nemčije. Vzemimo 25 najbolj industrijaliziranih nemških mest. Kitajska danes lahko letno proizvede toliko inženirjev, da pokrijejo potrebe vseh 25 mest, Nemčija samo za eno mesto. Se pravi, na vsakega nmeškega (ne slovesnkega) inženirja, jih imajo Kitajci 25.

Slovenija je v nastali situaciji, zaradi 40 let trajajočih kučanovskih napak v politiki in gospodarstvu, v še toliko težjem položaju. Slovenija ni izrabila moči MBA, ko jo je ta v svetu objektivno imela in ni usposobila MBA-jevcev za pobiranje dobičkov na svetovnih borzah, amapk je svoje ekonomiste usposobila samo za krajo lastnih delavcev. To je bila v osnovi politika Milana Kučana.

Kakšno krasno kretensko početje. Še Adolf Hitler je vedel, da mora tuje delavce krasti, ne pa svojih, Milan Kučan, sin esesovca, ki so ga Rdečearmejci ubili na Ruski fronti, pa tega ni vedel.

Zakaj Milan Kučan tega ni vedel? Zato, ker je bil njegov edini cilj, do katerega mu je pamet nesla ta, da omogoči prosto krajo vsem idiotom, ki jih je imel za sabo. Zakaj samo idiotom? Zato, ker Milan Kučan nikoli nobenega pametnega za seboj ni imel.

Tako, da kar se kolonijalizma tiče, se mora Slovenija predvsem bati nemškega kolonijalizma v okviru EU, ki se izvaja po principu nekdanjega Rimskega imperija, ne pa toliko ameriškega kolonijalizma. Proti vplivu Kitajske pa itak nič ne moremo, razen, da prilagodimo sistem.

Očitno je Marx imel prav. Komunizem je superioren od kapitalizma. Tisti, ki ne verjamejo, so padli na finto ameriški akademikov, ki na površini pravi, da je v življenju najbolj pomembna stvar - svoboda otresanja z gobcem. Seveda ameriški akademiki niso nikoli javno povedali, da je ameriški sistem to javno besedo načrtno spremenil v gobezdanje samo zato, da v ozadju lahko nemoteno funkcionira izbira najboljših intelektov. In ta zadeva je delovala, dokler ameriška MBA ni prišla na idejo, da se to prakso iz ozadja, izvozi v prostor, ki ga ne more popolnoma konrolirati, torej v prostor enako kontroliranega gobezdanja, vendar tudi enakega vodenja. In ta prostor je bila Kitajska. Imperij je pač vrnil udarec. Šlo je za sistemsko napako. MBA je naredila luknjo v ameriški sistem. Zato se je zgodilo to, kar se je.

Uriah Heep.