V bistvu ima ta zadeva še najmanj opraviti s Trumpom. Američani
imajo s Kitajsko v zadnjih desetih letih malo nenavadne, predvsem
pa nepričakovane odnose. Tako so v času afirmacije Javanskega
navideznega stroja Američani bili prepričani, da se bodo vse
zastarele računalniške tehnologije lahko znebili na Kitajskem in je
v ta namen najprej IBM sklenil pogodbo z Lenovom. Potem pa so se
stvari odplazile v nenavadno smer, namreč, Lenovo je intenzivno
inoviral in postal konkurenca, ki je HP, da o Dell ne govorimo,
močno odžrla delež po vsem svetu. Naslednji veliki šok, ki so ga
Američani na Kitajskem doživeli, se je zgodil, ko so jih Kitajci
vrgli iz šol, ki so jih sami tam ustanovili. Kitajci so enostavno
prekopirali ameriške programe, usposobili predavatelje in
preusmerili vpis na svoje univerze. In Američani so se obrisali pod
nosom, kljub temu, da so tam mislili ostati vsaj 50 let. Sedaj se
Američanom isto dogaja na področju G5 in predvsem bančništva. Pred
letom dni je bilo veliko pomembnih ameriških bančnikov na
strokovnem izobraževanju pri kitajskih komunistih in so se v
Ameriko vrnili precej nezadovoljni, saj so ugotovili, da jih
kitajska tehnologija šiša na vsakem koraku in da bodo morali takoj
racionalizirati kup tistega, kar so mislili, da še dolgo ne bo
treba. Tako so v vodilnih ameriških bankah na mestih rezerviranih
za MBA že lani zaposlili srednjo izobrazbo z veliko izkušenj, letos
pa zaposljujejo že bivše zapornike. Toliko je tehnologija
spremenila delo v bankah. Zato bi verjetno tudi bil čas, da se
našim državotvornim pocarjem s tega področja pove, koliko je ura in
kje je po novem njihovo mesto.