[sopranos]
Zato pa potrebujemo politične stranke. Stranke, ki niso formirane z danes na jutri, ampak stranke, ki so na sceni vrsto let. Ki imajo podmladke, ki imajo demokratično tradicijo - menjava voditelja brez propada stranke.

V tem smislu sta to v Sloveniji naredili zgolj dve stranki, SD in NSi. SDS in SNS imata zimzelena predsednika strank, v isti zgodbi je tudi DeSUS. Se pravi vse te tri stranke se lahko praktično sesujejo vase, ko enkrat ne bo več predsednika stranke. Nekaj podobnega, kot se je zgodilo LDS-u po odhodu Drnovška.

LMŠ, SMC, AB si plenilske stranke, katere edini namen je da oplenijo čim več. Stranke za en mandat. Že ime strank pa pove, da so nedemokratične in da so ustanovljene z namenom, da se promovira lik in delo ustanovitelja. Gre za populistične stranke brez vonja in okusa. Edino kar jih zanima je denar in oblast.

Levico pa ne vem kam bi dal. Zagotovo ne gre za eno normalno, demokratično stranko. Gre bolj kot ne za ljudi, ki izhajajo iz javnega sektorja, ki so zavezani komunizmu, ne priznavajo ekonomske realnosti sveta. Gre za stranko, ki si v resnici ne želi vladati, ker ve, da bi milni mehurček v katerem živijo in delujejo počil. To da LMŠ sodeluje z njimi pove predvsem veliko o LMŠ.

Je le majhna težava, ker Šarec-Meščevo vladno koalicijo vkup drži plenjenje vsega kar se bo v državi izpleniti dalo ne pa mučno garanje in reševanje problemov po ministrstvih. Njegovi ministri rešitev težav vidijo le v denarju in želijo več denarja brez, da bi se v sistemih kaj spremenilo.

Rakava rana teh ad-hoc ustanovljenih strank, ki oblikujejo vlado je občutek, da imajo na razpolago denar v neomejenih količinah, saj so davki in paradavki vedno lahko višji in višji, in jih nič ne zanima dolgoročni razvoj slovenske družbe, pomemben je le današnji plen.

Mučno garanje po ministrstvih si lahko privoščijo stare stranke s tradicijo, ki vedo in upajo, da bodo tudi naslednjič osvojile oblast pa tudi opozicija starih strank s tradicijo je bolj prijazna do vlade, ker tudi oni želijo na naslednjih volitvah osvojiti oblast in v bistvu sami sebi ne želijo delati problemov in zato v normalnih demokracijah, reforme izvajata pozicija in opozicija skupaj.