Sistemska nacionalizacija podjetij po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji je za tedanje lastnike pomenil ekonomski holokavst. Židom mahati pred očmi s svastiko, še dandanes ni kulturno in etično, marsikje pa tudi kaznivo. Dandanes omenjati podjetnikom razlastitev je enako, kot židom pred očmi mahati s svastiko. Financam predlagam, da izračunajo dinamično vrednost kakšnega podjetja odvzetega leta 1946. Večina dedičev, ki je nazaj dobila odvzeto premoženje, je verjetno dobila samo kakšen odstotek odvzete vrednosti. Druga tragedija pa je zaviranje in načrtno onemogočanje potencila zasebnih malih podjetnikov v Jugoslaviji. Veliko zasebnih tovarn, ki bi še danes dajala delo mnogim Slovencem in Slovencem, ki so odšli in še odhajajo v tujino, ni nastalo zaradi tega sistemskega onemogočanja sposobnih ljudi v Jugoslaviji. Zato smo še vedno del vzhodne Evrope in Balkana in vprašanje je, če se bomo sploh kdaj uspeli izviti iz tega jugoslovansko pogojenega zaostanka. Politično vodilni razred KPJ je vse podredil lastnemu ustoličenju in obstanku na oblasti. Vse za ceno lastnega obstanka na oblasti. Tudi zgoraj opisana dva ekonomska holokavsta.