čas vnosa: 06.09.18 08:36
Že samo zgodba o vrtoglavih cenah osnovne dobrine imenovane
stanovanja pade cela pravljica o kapitalizmu. Končno mi je jasno,
zakaj živijo američani v prikolicah; ker trg napihne cene do
skrajnosti, kar se pa dogaja na vseh področjih; interes trga ni
kvaliteta življenja, ampak vrtoglavi dobički. Ko je neka osnovna
dobrina tako svinjsko draga in ljudem nedosegljiva, se človek
vpraša, če je ta opevani prosti trg res nekaj tako hudičevo
idealnega in na koncu pride do preprostega zaključka, ja, nekoč je
država vodila stanovanjsko politiko in trga na tem področju ni
bilo, kar je bilo neprimerno boljše za kvaliteto življenja. Tudi
psihološko gledano, se človek bolje počuti, ko gre iz trgovine z
manjšo ponudbo; definitivno sta Lidl in Hofer zato uspešna; tu pade
argument polnih polic. Ja, včasih je bilo bolje, ljudje so imeli
kje živeti in veselili so se tistega enega para hlač, ki so si ga
kupili. Danes prevelika izbira dela ljudi nesrečne, hkrati pa so
osnovne dobrine nedostopne. To so tako močna dejstva, da je
nabijanje o sreči prostega trga in polnih polic navadno plitko
nabijanje. Nabijanja pa človek vedno doživlja kot manipulacijo in
lobiranje, kar je ponižuijoče za človekovo inteligenco; zato
nabijanja privlačijo dvoje, sovraštvo in slepo ljubeze, odbijajo pa
ljudi s potrebo po razmišljanju.