Največkrat se to dogaja v primerih, ko sta starš in otrok taka, da tako "plešeta": starš, posesiven do otroka in (sicer odrasel) otrok na splošno neodločen. Two to tango.

Takih primerov je na srečo zelo malo, vedno so bili in ne bi posploševal. Če do recimo 18 leta starosti otroka spremlja starš pri odločanju o kaki pomembni zadevi, tudi ali zlasti premoženjski, to ni nič neobičajnega. Ne bi delal drame.

Nesamozavest otroka pa je ključno vprašanje tu. Razlogov za to pa je mnogo (seveda so starši tu pomemben dejavnik), nekateri pa so tudi biološke narave, vgrajeni v posameznika, in tu se stanje izboljšuje zelo počasi - če kdo pomaga...

Vsak primer zase je treba pogledati, kar tako posploševati pa si ne bi upal. (Tudi pred 100 leti je mnogo sinov in hčera ostalo doma, se podrejalo staršem, jim "služilo", o tem se je v nešteto knjigah, romanih pisalo - reklo se jim je, da so sramežljivi - zato ne moremo reči, da danes pa teh primerov ne bo več - pač dogaja se in vsak primer je treba pogledati, zakaj je tako.)