Nore spremembe davčne politike v koalicijski pogodbi so nastale šele po odhodu Tonina od pogovorov o novi Vladi. Zato lahko mirno ocenimo vso to zmešnjavo kar temu dejstvu.

Pa si poglejmo postopek v celoti: Skupina 5ih strank naredi skrapucalo koalicijske pogodbe, jo ponudi Toninu in jo med pogajanji (glede na Toninove pripombe) dopolni v, recimo temu, pozitivni smeri. Ker so popravki premalo zavezujoči, Tonin odpove sodelovanje. Nato pride Levica in najprej v koalicijski pogodbi izbriše vse 'Toninove popravke', nato doda svoja 'venezuleska dopolnila', ki jih peterica vse z veseljem sprejme in napiše nov predlog koalicijske pogodbe.

In sedaj pride tisto zabavno. Za traparije v koalicijski pogodbi ni krivih 5 strank, ki je brisalo Toninive predloge ali pa Levica s svojimi 'venezuelskimi' predlogi, ampak Tonin, ki se te igre ni hotel več iti (vmesni klic, ali je odstopil po lastni ali po presoji koga drugega, je za zgodbo povsem irlevantno).

Pri bedakih je vedno veljalo, da je za bedarije kriv tisti, ki bedarij noče početi.